Ko rečemo ljubezen, mislimo na moško- žensko ljubezen.
Obstaja pa več vrst ljubezni. Stari Grki so jih razvrstili v sedem kategorij.
Dostojevski je trdil, da je le ena sama ljubezen resnična – ljubezen matere do otroka. To recimo potrjuje zakon v muslimanski veri, po katerem nihče ne sme ob smrti nekoga jokati, le materi je dovoljeno jokati za otrokom. Otroku za materjo pa ni.
Tolstoj v poslovilnem premišljevanju Ane Karenine, ko se vozi smrti v naročje, premišljuje o tem, da v resnici nihče nikogar ne ljubi, da je vse polno sovraštva in medsebojnih povezav zaradi ega, interesov ...
V mojem romanu Za ovinkom zakona glavna junakinja pove: “Ljubezen obstaja in ni minljiva! Le obleko spreminja. V začetku si zaljubljen, negotov, toda ko se globoko zasidraš v drugem bitju in ono v tebi, ko ni več gotovosti in borbe za ohranitev, se vse umiri, toda umiri v gotovosti. V občutku, da imaš in pripadaš. Verjamem v medčloveški odnos. V njegovo globino, iskrenost, poštenost!
Strasti so tiste, ki so minljive, nestabilne. Toda zaradi njih se ne ruši svet. Pri nekaterih ljudeh so tudi te odvisne od globine odnosa ...”
Ljudje bi radi, da bi ljubezen bila večna; to je večni problem – obstaja aforizem. Osebno mislim, da je toliko vrst ljubezni, kolikor je ljudi. Vsak človek ima lastni DNK duše in formulo lastne psihe. Od tega je odvisno, kaj razume pod pojmom ljubezen, kaj pričakuje od ljubezni in kaj je sam sposoben oziroma pripravljen dati za ljubezni.
Vsekakor bi vsi ljudje radi bili ljubljeni, privlačni osebi, s katero so v ljubezenskem razmerju, sprejeti, spoštovani in si želijo, da traja dolgo, najmanj 'večno'. Možno je. Uresničljivo.
Kot pot na Triglav, recimo. Eni so izurjeni in gredo z lahkoto. Eni gredo prvič, nimajo izkušenj niti kondicije. Mogoče so v družbi nekoga, ki jim lahko pomaga in jih pouči. Mogoče pa so s takšnimi laiki, kot so sami.
Prišli bodo na vrh, le če se potrudijo in resnično želijo. O Ljubezni je pomembno vedeti eno dejstvo: je enačba, tvorba, objem, ples, igra, čustvo – dveh. Če je le en sam, je iluzija, fantazija!
Z iluzijami in fantazijami ni nič narobe, če se človek zaveda, da so iluzije. Če mu fantazije polepšajo dan. Toda ne smejo biti trpljenje, razen če kdo v njem uživa. Ljubezen bi morala prinašati vsebino, mir in lepoto odnosu.
Spoštovanje in prijateljstvo, kar daje moč, da se človek počuti stabilno v zunanjem svetu. Začeti je treba seveda pri sebi – koliko ljubezni smo zmožni sami dati. Pravijo, da kar izžarevaš, to tudi privlačiš!
