Moj prvi roman Za ovinkom zakona je bil že pol leta na knjižnih policah…
V knjižnicah se je menda nanj čakalo tudi več kot dva meseca. Prah se je dvignil, knjiga in avtorica pa sta bili 'čudo'.
Moj drugi roman Bog ima živce pa se je pisal …
Sploh se nisem zavedala, kaj v resnici počnem. V bivši Jugoslaviji je divjala vojna, jaz pa sem, polna bolečine, groze in strahu, samo pisala, pisala in pisala.
Sredi julija pa me pokliče prijateljica:
“Mož me zapušča zaradi druge ženske … Težko mi je. Lahko pridem k tebi?”
“Lahko. Seveda. Sicer pišem in … tudi sama se počutim tesnobno in grozljivo, toda pridi … Skupaj bova lažje premagali težave …”
Pride. Zagrenjena in izgubljena.
Izpoveduje se: “Najin zakon nikoli bil 'deviški'. Nisva menila, da je nezvestoba tehten razlog za ločitev. Seveda sem jaz bila z drugimi … in tudi on … Zdaj pa se je nenadoma spomnil, da ne želi več tako živeti. Noče več živeti z menoj. Izbral si je drug model zakona – fantazira o zvestobi in predanosti žene možu. Ne morem verjeti, da se nama to dogaja.”
Tiho sem. Nič ne razumem, le čutim njeno bolečino.
Nadaljuje: “Mogoče sem ga tudi sama imela dovolj. Hrepenela sem po ločitvi – teoretično, le v mislih. Zdaj, ko se to v resnici dogaja, pa trpim …”
Potem pa odločno odkima in glas se ji zatrese: “Ne, ločevati se res ni prijetno … Zelo boli!”
Trudila sem se biti nežna in razumevajoča. Celo pisati sem nehala in se v celoti posvetila njej, jo poslušala ure in ure.
Čeprav sem tudi sama imela resne skrbi. Moja starša sta živela v mestu, kjer je bilo vojno stanje. Pripadala sta veri in narodu, ki ga je bilo treba 'očistiti'. Vsak dan sem se bala za življenje staršev. Vsako noč je po mestu krožil kombi in pobiral iz stanovanj z drugačnostjo ožigosane. V blok mojih staršev se je le nadstropje višje nastanil četnik. Noč pred vselitvijo je vdrl v njuno stanovanje, bil je pijan in jim je grozil: “Zakoljem vaju lahko. Danes sem zaklal 40 ljudi. Jaz sem ubijalec, morilec, koljač …”
Se nadaljuje.
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec