Moja mama, ki je vedno znala zbrati pogum in razsodnost, je menda rekla: “Sin, ti nisi morilec, ti si le vojak, ki izpolnjuje ukaze …”
To ga je zmedlo in usedel se je na kavč (ob pol dveh ponoči). “Res tako mislite, gospa, ali me samo tolažite?” jo je vprašal. “To so dejstva. Vem, ker doživljam drugo vojno v svojem življenju. In vojaki vedno počnejo enako – le ukaze izpolnjujejo …” Tako ga je pomirila in jima z očetom mogoče rešila življenje. Ko sem zvedela za ta dogodek, se nisem mogla več pomiriti. Nobena moja noč, vse do njunega prebega na Hrvaško, ni bila mirna. Spala sem le na pol, pa še to kakšne štiri ure v povprečju. Bila sem izčrpana in živela sem na pol.
Na dan odhoda moje prijateljice naj bi prišel moj mož. Ona bi morala oditi nekaj ur pred njegovim prihodom. Toda zavlačevala je … On pa je nepredvideno prišel nekaj ur prej. Imel je srečo na cesti iz Holandije do Krka in s trajektom tudi. Ona je sedela za mizo na terasi in ga opazovala, kako je znosil iz avta sadje in drugo hrano, ki sem jo imela rada. Ko je znosil vse, kar je pripeljal, se je preoblekel in usedel k nam za mizo. Pogovarjala sta se. Tudi in predvsem o njeni ločitvi.
Potem pa je ona vstala, da bi šla.
V nekem trenutku pa se je besno obrnila k meni. “Ti …ti bi se morala ločiti, ne pa jaz. Kje je tukaj pravica?” je zavpila in se obrnila k mojemu možu, ga pogledala v oči in s prstom pokazala name: “Ti bi jo moral zapustiti, napisala je knjigo o ljubimcu. Jaz, ki tega nisem naredila, pa sem zapuščena žena!” Moj mož je mirno odgovoril: “Moja žena premore toliko ljubezni za svoje otroke in zame …Vsi smo prepojeni z njeno toplino, nežnostjo, vdanostjo in ljubeznijo. Nič ji ni težko narediti za nas. Lahko piše, kar želi,” je pribil in vstal.
Tisto noč mi je v postelji rekel: “Same kače gojiš na prsih. Ti ne moreš imeti prijateljic. Jaz sem tvoj edini prijatelj, edini človek, ki te zares ljubi in spoštuje. Vem, koliko si vredna. Odženi to sodrgo stran od našega doma.” Bila sem tiho …V njegovem toplem naročju sem poskusila razumeti, kaj mi je povedal. Potem pa je odločno zahteval: “Nikoli več ne vabi nobene …” Obljubila sem: “Nikoli več nobene na Lošinj …”
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču