Bila je čisto vse ‒ lepa, inteligentna, uspešna v karieri, v najlepših letih, mati treh otrok in ločena ...
S kopico mlajših ljubimcev za seboj, ki se ji niso zares zažrli pod kožo. Bili so le bežen odsev njene mogočne osebnosti. Seveda sva se takoj mentalno 'zlepili' kot osebnosti. Postali sva neločljivi v Ljubljani. Ko je prišel čas Lošinja, se je ponudila: “Prevedla ti bom knjigo v francoščino, poznam založnike (bila je literarna urednica). Le vzemi me s seboj na ta svoj Lošinj. Obe bova delali in se družili le v prostem času.” Tako je obljubljala.
Opozorila sem jo, čisto počasi, poudarjajoč pravila in urnik na Lošinju:
- nič alkohola,
- nič pršuta in predelane hrane,
- le zelenjava, sadje, ribe in creški jagenjček (ki ga vsako poletje naročim pri domačinu iz vasi Belej),
- vstajam ob 7. uri, spijem kavo, čaj z medom, pojem jogurt z marmelado in orehi in grem plavat,
- po plavanju jem solato iz kumaric in jogurt, ki ga sama naredim,
- za kosilo jem juho, ribo ali jagenjčka,
- po kosilu grem na plažo plavat, brat knjige in hodit
- po plaži solata, šopska ali zelena,
- za večerjo le sir in domači paradižnik,
- po večerji tek ali hitra hoja,
- zvečer delo v spalnici, berem ali pišem (skratka, v izolaciji sem ‒ nič posedanj na terasi, odhodov v mesto ali pogovorov).
Ne vem, ali koga drugega lahko zanima moj urnik. Je precej špartanski. Lahko pa imaš svojega, le meni ne posegaj v moj red in ritem. Okej? Z nasmehom je odločno sprejela.
Potem pa se je nekega vročega julijskega dne pripeljala in veselo potrobila pred hišo.
Najprej srečen in vesel objem dobrodošlice.
Potem pa 'dobrote':
- 10 litrov refoška (domačega vina),
- 1 kg pršuta,
- klobase (domače),
- špeh (doma sušeno),
- domača zaseka.
Se nadaljuje.