Azra Širovnik (kolumna) o Saši (1.del)

Azra Širovnik (kolumna) o Saši (1.del) (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Lady
28. 12. 2018

Spet je minilo deset let, odkar sem povabila kakšno prijateljico na Lošinj.

V teh letih človek podleže potrebi po druženju z zrelim sočloveškim bitjem.
Toda ugotovila sem, da so moje potrebe na Lošinju enake ‒ z leti se moj urnik življenja in potrebe nič niso spremenili. Le delno sem jo opozorila, prijateljico, s katero se družim že 30 let: na Lošinju ne pijem, zgodaj vstajam, veliko plavam, berem, jem lahko hrano in ne kuham. Jem svežo zelenjavo, sadje, ribo in včasih meso ...

Ker sem bolj zrela, življenjsko umirjena in bolj obrnjena k razumevanju drugih kot same sebe, sem pogoltnila marsikatero nevšečnost in se zadrževala. Le do tistega dne, ko sem se zavedela, kako ohlapna sem postala glede strpnosti do tujega egoizma. Toda ko sem hodila na plavanje, nažrta kot balon, z obrokom, ki je bil že tretji ta dan, z nekaj travaricami za zajtrk in steklenico šampanjca pred kosilom, sem se zavedela, da niti plavati ne bom mogla ‒ vedno bruham v vodi ali na smučišču, če grem s polnim želodcem. Moja duhovnost se je zreducirala na telesne užitke, ampak to ni bil problem ...

Panika me je zgrabila, ko sem se spomnila, da moj mož pride isti dan, ko ona odide domov. Kar naj bi se zgodilo čez štiri dni. To je pomenilo spet kuhati in jesti hrano, ki ni po mojih potrebah, in spiti kakšno travarico ob kavi ter pivo pred kosilom, vino ob večerji. Postalo mi je slabo. Jezna nase, ker postajam z leti strpnejša in ker mi peša drznost odločno postaviti se zase, sem premišljevala, kaj naj naredim.

Zgrabilo me je, da bi spakirala in pobegnila nekam, kjer bi bila čisto sama in se postila ‒ od vsega tuzemeljskega. Kako to izpeljati, sem krčevito premišljevala, ko sem se s polnim želodcem komaj majala proti plaži. Ona je lahkotno hodila pred mano (različni organizmi pač potrebujemo različne količine vsega: hrane, pijače, ljubezni, čustev, navsezadnje seksa ...).

Se nadaljuje.

Priporočamo