In sem se spomnila salomonske rešitve, ki sem jo izrekla bolj sama zase po kolumbovsko, a očitno dovolj glasno, da je slišala.
“Vem, kaj bom naredila. Prosila bom moža, da pride vsaj dva dni za teboj: da grem lahko na post za dva dni ... da se prečistim od hrane in pijače!” Izrekla sem nekaj, kar je spremenilo avro v ozračju ‒ sunkovito se je obrnila, tema iz njenih oči je objela prostor, sovraštvo je butnilo v polni moči in energiji ...
Toliko negativne, dušeče energije je izbruhnilo v prostor, da sem skoraj omedlela.
Ne vem, kako sem sploh preživela naslednje dni v takšnem sovražnem, ledenem ozračju ‒ v lastni hiši sem bila podnajemnik nečesa, česar nisem zmogla razumeti. Jaz, ki sem imela metlo v roki. Verjetno je šlo za šok. Šok spričo dejstva, da je vztrajala in ostala še tri dni. Čeprav je bila sovražna, polna ledene, morilske energije ... Jaz bi odšla, če bi se čutila prizadeto. Ali se pogovorila. Ne ‒ vzela je, kar je mislila, da ji pripada, in odšla, ko je ocenila, da je čas.
Ko me je mož potem vprašal: “Ne razumem te ‒ moškim ne odpustiš niti bežnega spodrsljaja, tem ženskam pa dovoliš, da se nevarno približajo tvojim mejam in se jih celo dotaknejo …” sem se globoko zamislila. Zakaj se mi ženske zasmilijo? Zakaj imam z leti vse več posluha za njihove težave in brezizhodne položaje? Mogoče zato, ker je res hudo in težko biti ženska.
Mlada ženska v zahodni civilizaciji ima nešteto težav. O starejših ženskah v isti tej civilizaciji pa ne bi niti hotela govoriti zdaj. Njihovi problemi so tako globinsko brezupni, brezizhodni, da me spreletava srh. Kako naj bom jezna? Ali zamerljiva ... Navsezadnje, to je moj poklic ali poslanstvo ‒ razumeti drugega.
Sebe sem že zdavnaj. Že to, da mi se ni treba več ukvarjati s seboj, je Milost. Zaradi same Hvaležnosti sem polna sočutja. Biti ženska ‒ nekoč ali zdaj, v vzhodni ali zahodni civilizaciji, je vzrok, zakaj bo Svet še obstajal. Da Vesolje opere slabo vest in popravi krivico, ki jo je naredilo. Ali dovolilo, da so jo naredili drugi.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču