Pogoltnila sem nestrinjanje.
Potrpi, Azra, saj gre za samo deset dni, sem se prepričevala. Zahtevala pa sem, da si moja otroka po vsaki sladkariji umijeta zobe …
Nekega večera, po večerji, pa je zaropotala ona: “Zame to sploh ni dopust … Samo kuhamo, čistimo in zvečer, ko bi se morala urediti in iti ven, sem preveč utrujena. Raje grem za teden dni v počitniške penzione, ki jih ima naše podjetje, plačam več, a sem gospa: nič mi ni treba delati, zvečer se uredim in grem v lajf kot dama. Čudim se ti, da je tebi takšno preživljanje počitnic sanjsko.” Odgovorila sem ji: “Saj lahko gresta vidva ven. Bova midva z otroki doma. ”Mene res ni vleklo nikamor.
V hiši je bilo vse, kar sem ljubila in potrebovala – moja otroka in moj moški, ki sem ga ne samo globoko ljubila, temveč sem bila še vedno zaljubljena vanj. Bil je moj bog, ki sem ga občudovala, strastno želela, in otroka, krona te ljubezni, najina angelčka. Svet stran od teh treh me ni zanimal. Saj sem se še preveč nažurala, naplesala, napotovala, naveličala praznega življenja pred njimi. Najraje sem, ko sem dala otroka spat, stopila ven na teraso k njemu, ki me je čakal s kozarčkom vina. Navadno bi ga spila počasi, v obnavljanju dnevnih dogodkov ali v tišini, občudujoč zrak in razgled na luči spodaj v mestu ter obrise morja pred nami; ob deseti uri bi se prijela za roke in objeta odšla v najino spalnico.
Tokrat pa so bili tudi najin red in navade postavljeni na glavo.
Komaj sva čakala, da mine še teh nekaj dni do konca obiska, da ostaneva spet sama z otrokoma in svojo ljubeznijo. Ko se je to končno zgodilo, me je stisnil k sebi: “Obljubi, da nikoli več ne boš nikogar vabila.” Obljubim: “Nikoli več. Nikogar!”
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj