Ko sem že mislila, da je te serije o otrocih in starših konec, spet usoda poseže vmes.
V našo družbo pripelje nov par iz Frankfurta. On je tudi izseljenec iz bivše Jugoslavije, priden in delaven človek, ki je zelo obogatel v Nemčiji. Ima približno 55 let, lastno firmo in ... novo, mlajšo žensko.
Ona je, čeprav po rodu Balkanka, pri 35 letih pobarvana v blondinko.
Veselo skomigne: "Palijo se na blondinke ... Moški, pač ... Balkanci!"
Suha je tudi, čeprav zelo veliko poje. Oblečena, obuta in nakičena v trendovske znamke.
Pohvali se, da ji je on kupil in kupuje vse, vključno z uro, ki je stala 20 tisoč evrov.
Potem pa se zasmeje: "Moški so zelo preprosta bitja. Le nežnost potrebujejo, crkljanje in veselo žensko. Če pa ga še zajahaš in mu daš še tisto veselje, je ves pečen in kuhan tvoj. Iz roke ti je in tudi vse svoje kartice ti da."
Odpije malo šampanjca: "Da, zdaj je srečen ... z menoj! Prej pa je revež veliko pretrpel ... Še zdaj ga poskušata molsti, hči in bivša žena, toda jaz opravim z njima. Nimata dostopa do njega. On jima ni kos. Jaz pa sem!!!"
Pogledam človeka, ki je 'on' in o katerem teče beseda.
Vprašam ga: "Kakšna je vaša zgodba?"
Nasmehne se: "Težka in žalostna. Še zdaj me srce boli zaradi vsega, kar se je v moji družini zgodilo ..."
Zanima me: "Bolezen? Smrt? Umor?"
Odkima: "Neumnost ... Nespametna ljubezen moje žene do najine hčerke. Toliko jo je razvajala, vse ji je dajala, vključno z brezpogojno ljubeznijo. Kupovala vse, le z zlatom in z diamanti obloženega avta še ne ... Potem pa je hči spoznala moškega, odšla z njim in zahtevala vzdrževalnino. Ni hotela v službo, nobene šole ni končala, ker ni zamudila nobene žurke, za učenje ni bilo časa. Jaz pa sem garal po cele dneve, včasih tudi noči. Vse sem jima omogočil in nisem opazil, kam vse to pelje ... Kam je zašel njun 'ljubeči' odnos ... Vse do prihoda bodočega zeta nisem vedel ničesar. Potem pa je udarilo na plan. Hči je zmerjala in zaničevala svojo mater, mojo ženo. Prezirala jo je. Hotel sem zaščititi ženo, mislil sem, da bova skupaj spametovala hčerko, jo prisilila, da spoštuje mater."
Vzdihne.
Čakam. Kmalu znova zajame sapo: "Potem pa se je plaz žalitev vsul tudi name. Toda pri meni je naletela na trd oreh. Nisem neumen, nikoli ne bom dovolil otroku, ki sem ga jaz spočel, vzgajal in vzdrževal, da z mano tako nizkotno razpravlja. Zaprl sem ji vrata in vse finančne pipe in pipice (cevi, dotoke). Moja žena pa je planila v neutolažljiv in neustavljiv jok in obtoževanje, kakšen krut oče sem, da sem krivičen in ... Obrnila se je proti meni.
Nekega lepega dne sem imel dovolj, prekipelo mi je vse skupaj. Garam v podjetju, ukvarjam se z davki, z oblastjo in z ljudmi v firmi, pa še, ko domov pridem, nimam miru."
Se nadaljuje ...
Novo na Metroplay: Juš Milčinski o vodenju Malih sivih celic in kakšen mora biti avtor humorističnih vsebin