Čeprav sva bili kolegici na fakulteti, sva prijateljici postali po tem, ko sva že obe bili poročeni in imeli majhne otroke.
Naključje je hotelo, da sva se srečali v lokalni trgovini (banki ali kaj podobnega, ne spomnim se več natančno), in po krajšem veselem pogovoru ugotovili, da z družinami živimo v soseščini. Takoj sva se zmenili za družinski obisk, z možmi in otroki vred.
In postali neločljivi. Skupaj smo ob vikendih hodili v hribe, na piknike, pripravljali večerje – enkrat ona, drugič jaz.
Olga je bila popolna družinska ženska – čeprav je bila diplomirana ekonomistka, ki je hodila v službo, v kateri je zasedala visoke položaje – je njen dom vedno dišal po domačnosti: sveže skuhani hrani, odličnih piškotih in tortah, otrokoma je pletla puloverčke, šivala skoraj vsa oblačila zase in za otroke ...
Vedno nasmejana, vedno dobre volje, polna energije, zelo življenjska in zelo konkretna.
Morala bi biti ljubosumna na to njeno popolnost, ampak sem jo raje občudovala in se učila od nje (veliko njenih talentov nisem premogla in sem se s temi dejstvi znala sprijazniti – proste minute sem raje, recimo, porabila za branje knjige kot za šivanje, za katero sem pravi antitalent).
Kakorkoli, bila je botra prvemu stanovanju, ki sem ga kupila – v tistih časih je bilo nemogoče kupiti dvosobno stanovanje. Ona pa je prišla in ga odstopila meni. Potem pa me je z vso močjo, vero in pozitivno energijo podpirala in prepričevala, da mi ga bo uspelo kupiti in prav tako odplačati. V celoti je stala za menoj, neomajna, življenjsko konkretna, z jasnimi cilji in s popolno zavestjo o tem, kaj je v življenju pomembno in kako se življenje vrti ...
V nasprotju z mano, ki sem še vedno, kljub otrokom in družini, bila sanjač, ki je od življenja hotel in pričakoval nekaj več, neko nadgradnjo nad materialnim svetom.
Tako sva se lepo dopolnjevali, se radi imeli in spoštovali. Potem pa naju je življenje, vsako po svoje zavrtinčilo ... Eno v eno smer, drugo v drugo ...
Nikoli nisva pretrgali stika, vedno sva se poiskali, ko je bilo treba. In vedno imeli odkrito, zrelo in iskreno komunikacijo. Danes, ko se življenje počasi umešča v mirnejše kalupe, sva pogosteje v stiku. In sva zmenjeni za srečanje v živo v razširjeni družbi z drugimi njenimi prijateljicami, ki so prav tako zrele, prijazne in inteligentne ženske.
Ko se usedem na svoj kavč, pomislim: "Mama je vendarle imela prav. Značaj ljudi se ne spremeni, z leti se le poglobi v to, kar že je. Zato izbiraj prijateljice le s takšnim značajem, ki ga lahko spoštuješ."
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču