Letos me je prvič povabila v svojo vilo na kavo.
Ko sva že skoraj pri koncu, pa izbruhne iz nje:
“Ne morem verjeti … Prijateljstvo, dolgo 20 let, je umrlo v treh dneh. Tukaj, v moji hiši na Lošinju.”
Gledam jo, komaj lovim sapo …
Spomin na letošnjo Smrt mojega prijateljstva me še vedno duši …
Nadaljuje:
“Povabila sem svoje nemške prijatelje, katerih sin je sošolec mojega sina, v dobri veri, da bo to za otroka in za nas odrasle lepo, naj pridejo na Lošinj. Seveda bi si najeli svoj apartma v bližini. Za Nemce niti ni druge možnosti. Potem pa se je zgodilo naslednje. Prosili so me, ali bi lahko bili tri dni pri meni, ker bi radi prišli pred počitnicami, da ne bi obtičali v gneči na cesti, ko bodo vsi drveli iz Nemčije proti morju. Zlahka sem privolila, saj vem, da je res tako – vsa Evropa drvi proti morju in so kolone.”
Vzdihne. Spije požirek kave in odpihne cigaretni dim (česar ne razumem – kako lahko kadi, ob vsej tej življenjski godlji in zgodbi, ob bolezni … toda, sto ljudi, sto čudi (nisem poklicana, da sodim o tem).
Sprejela sem jih, tričlansko družino.
Mislila sem, da je to vse. Da sem vse dala. Toda ne.
Zjutraj je gospa pričakovala kavo na balkonu, sin in mož pa zajtrk na terasi. Kosilo … Večerjo …
Vse to sem oddelala brez besed, čeprav je v meni vrelo. Pa saj nisem dala sebe na razpolago, hudiča!!! Le postelje, kuhinjo in kopalnico. No, potem pa je sledil resnični šok. Kakšni Butalci smo mi Balkanci! Napolnila sem hladilnik s hrano, in ko so se potem čez štiri (ne tri) dni selili, so pobrali tudi vso hrano iz hladilnika in vso pijačo. In niti hvala niso rekli.
Včeraj so brez sramu prišli in me vprašali, kje je najboljša ribja restavracija na otoku.
Ko sem jim povedala, so me povabili zraven. Pa sem mislila, glej, mogoče pa le imajo vest, zato me želijo pogostiti. In sem šla. Ko je natakar prinesel račun, sta pokazala name: “Gospa bo plačala. Ona je tukaj doma.” In sem plačala. Pa ne gre za to – imam denar, čeprav ga imajo oni prav tako veliko. Toda zagnusila sta se mi: človeka, ki sem ju spoznala v resnici, kdo sta zares, po 20 letih.
In to boli.
Pa tudi otroka, moj in njun, sta, ko sta doma v Nemčiji, prijatelja, tukaj se sploh ne preneseta, kar naprej se prepirata, tekmujeta in nočeta družiti, kaj šele lepo igrati skupaj!
Občutek imam, da sem tukaj, na Lošinju, v mojem najljubšem domu (ima jih več), pokopala prijateljstvo …
Globoko vzdihnem.
Spregovorim: “Da. Lošinj je grobnica tudi mojih prijateljstev!”
Zamislim se …
Vrnem v preteklost in tudi sedanjost.
Začutim zgodbe …
Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"