Tako smo sedeli pod bogato krošnjo češnje, poslušali kitaro, onadva sta prepevala Rollingstonse in Beatle, jaz sem ju le poslušala (nimam talenta za petje). Včasih pa sem jima brala pesmi ali pripovedi. Ena takih je bila Halevinova pesem. Presunljiva zgodba o fantu, ki je kot sirene z lepim petjem v svoje naročje zvabljal nedolžne deklice in jih potem ubijal.
Ko smo se naslednje poletje spet sešli, nekega dne ni bilo Marine. Mislila sem, da zamuja. Postajala sem nervozna in proti večeru sem le vprašala najinega prijatelja, kje je, predlagala, da greva pogledat k njej domov.
Odgovoril je: "Ne bo več prihajala. Povedal sem ji, da si mi ti všeč. Da želim biti sam s teboj." Osuplo sem odprla usta: "Saj je ona ... saj si ti, vendar ..." V hipu sem utihnila – Marina je bila ponosna punca in mogoče on niti ne ve, da ji je všeč. Ne smem je izdati.
Pospremil me je in v varni senci noči pod krošnjo divjega kostanja rahlo poljubil na ustnice. Bila je nepričakovana gesta in moj prvi poljub. Čutila sem, kako zardevam, se dušim od sramu ... "Ne smeš ... Ne moreš ... To je narobe. Vse je narobe!" sem govorila in stekla domov. Bilo me je sram pogledati se v ogledalo ... Staršem v oči ... In njej, Marini tudi.
Vseeno sem se odločila vse povedati Marini – odkrito in iskreno. Ko sem čez dva dni odšla k njej, je njena mama rekla, da je čez poletje odpotovala v Zagreb k sorodnikom. Zelo sem trpela ... Resnično in boleče trpela. Njega, ki je bil kriv za vse, ki je uničil prijateljstvo in pokvaril počitnice, sem kaznovala tako, da ga nisem hotela več videti.
Ko sem potem nekega dne šla z mamo k teti, ki je živela nekaj hiš naprej od hiše njegovega dedka, sem ga videla, kako sedi sam s kitaro in po tihem prepeva sam sebi. Marina se nikoli več ni vrnila. S starši se je preselila v Zagreb.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču