Pogledam v smeri klopi, ki se kopa v soncu: "Se usedeva?" Ko se ugnezdiva na klop, se zazreva v morske valove, ki pljuskajo visoko čez skalovje. Naju ne dosegajo.
Le čudovit prizor za oči so. Zanjo vem, da je pustila prvega moža in se omožila z ljubimcem. V ta zakon je pripeljala tudi svoja dva sinova iz prvega zakona.
Spregovori: "Veš, zakaj sem pustila moža in izbrala ljubimca?"
Skomignem: "Nisem te vprašala. In ti nisi nikoli govorila o tem."
Povzdigne glas: "Zato ... zato, ker je moj mož potreboval vso mojo kri, da bi dihal ... Deset let je vsak dan, ko je prišel iz službe in jaz s faksa (kjer je poučevala), odrinil otroke in me zvabil v posteljo. Pa ne zato, da bi me ljubil, da bi seksala, da bi mi dal moč za preživetje, temveč le za to, da bi mu nadomestila materino dojko – bal se je življenja in je potreboval objem, stiskanje, božanje, bližino. Govoril mi je, da me ljubi, da me potrebuje, da je brez mene izgubljen. Govoril mi je o svojih težavah ... o tem, da ga je strah ... strah življenja in prihodnosti. Stiskal se je k meni kot prestrašen majhen otrok, ure in ure. Le tako se je počutil varnega ... in živega. V mojem objemu. In vsak njegov objem, ki je njemu pomenil objem za pot v trenutni občutek življenja, je bil zame izdih na poti v smrt, stran od življenja. Pil je moje življenje, hranil se je z njim, da bi sam lahko dihal.
Da je to životarjenje, dajanje lastne krvi, da bi se nekdo drug le za silo ohranjal pri življenju, sem spoznala ob ljubimcu, ki mi je ponudil božanski polnokrven seks in me potem vprašal, kako mi lahko pomaga v karieri. Spodbujal me je, mi plačeval znanstvena raziskovanja, uredil pri oblasti (bil je vpliven v vladnih krogih) vrsto znanstvenoraziskovalnih projektov, ki so me izstrelili v sam vrh (zaradi mojih dosežkov, da se razumeva). Čeprav mi je bil mož zvest kot ženski, za tega drugega pa vem, da si priložnostno privošči kolačke, se bolj živo počutim ob tem drugem. Kajti ta ni kot klop sesal mojega življenja, mojega časa, mene kot človeka. Ni se hranil z mojo krvjo. Omogočal mi je, da polnokrvno živim lastno življenje. Njemu je pomembno, da sem to, kar zmorem biti – moja identiteta in jaz sva eno ob njem. In samo to je pomembno – da si eno sam s seboj."
Se nadaljuje.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
