Najina otroka sta bila stara približno … starejša pet let in mlajša tri, ko sva povabila najina prijatelja z otrokoma k nam na Lošinj.
Odrasli smo imeli približno 30 let. Pravzaprav je bila zamisel moja. Rada sem imela to prijateljico, bila je sila zabavna in nekomplicirana. Njen in moj mož sta se dobro razumela, otroci tudi. Prepričana sem bila, da bo naše druženje na morju, v hiški moje tašče in tasta, enako lepo in prijetno kot v domačem kraju. Dogovorili sva se, da en dan kuham jaz in takrat pospravlja oz. pomiva ona, drug dan pa kuha ona in pomivam jaz.
Zgodilo pa se je tole: ko sem bila na vrsti, da kuham, se je moj mož nemudoma znašel poleg mene in me poslal iz kuhinje: “Pojdita vidve lepo na kozarček na teraso … Bom jaz skuhal.”
Ko sem naslednji večer bila na vrsti, da pomijem posodo, je spet priskočil in me nežno potisnil stran od korita: “Pojdi k svoji prijateljici, bom jaz pomil.” Njen mož njej ni pomagal …
Glede tega je bila tiho. Le enkrat je v šali rekla: “Vseeno bi morala ti vsak tretji dan skuhati in pomiti. Zdaj ko smo trije udeleženci pri delu…”
“Le dva sva. Jaz bolje kuham in tudi pri pomivanju sem hitrejši kot moja žena,” je prav tako v smehu odgovoril Janez in mi pomežiknil.
Potem pa se je izkazalo, da se tudi otroci tukaj, v drugačnih razmerah, ne razumejo tako lepo, kot so se v domačem okolju: grupirali so se – naši na eno stran, njihovi na drugo. Pri sladoledih in čokoladah pred jedjo pa se midve nisva mogli ujeti. Jaz tega nisem dovolila, ona je menila, da kompliciram. “Naj otroci jejo, kar hočejo, kar jim paše in kadar hočejo …”, je vzklikala ter jim kupovala čokolade in sladoled pred kosilom.
Se nadaljuje.
