Jutra v kraju, kjer živim, so sončna. In topla. Vstati moram le deset minut potem, ko se zbudim, da ujamem svoj dopoldanski sprehod ob morju. Kajti potem postane vroče – in vročini nisem več kos. Težko jo prenašam. Nekoč je to bil tek po celi dolžini, trajal je celo uro ... Danes pa je kombinirano.
Najprej počasna hoja z vrečko starega kruha v roki, ki ga vržem ribam, torej direktno v morje, sicer jih na skalah prehitijo požrešni galebi, meni pa ni vseeno, kdo ga zgrabi ... Rada vidim, da gre, kar dam, tistemu, komur je namenjeno. In moja hrana je namenjena tistemu, ki do nje težko pride.
Ko se znebim kruha, začnem občudovati božja darila: morje, valove, sonce, čisto nebo, naravo, skratka, kot molitev in hvaležnost: zahvalim se za to, da moje oči lahko vidijo to lepoto in čudež stvarstva. Šele potem pridem na vrsto jaz in moje 'težave'.
Toda to jutro ima očitno Stvarstvo drugačne načrte z mojimi poglabljanji v lastno življenje. Proti meni teče, površen opazovalec bi rekel, profesionalka v odličnih športnih copatah, trenirki do kolen in miniaturni majčki, iz katere ji gledajo prelepe in razkošne prsi. Trak okrog čela blokira slap bujnih rdečih las, da se polasti njega oprsja in ramen, ker ... Če ne bi bilo tega oviralnega ali zaviralnega traku, bi pomislila, da ta razjarjena levinja teče proti žrtvi, ki jo namerava raztrgati na koščke.
To ji tudi povem, ko jo prepoznam: "Taka si kot lačna levinja, ki je zbežala iz živalskega vrta. Koga boš požrla?" Zasopla globoko lovi sapo. Zasmeje se. "Lastnega sina bi požrla. S kostmi in kožo vred!!!"
Začudeno jo pogledam. Teh besed iz ust Angležinje niti v literaturi ne boste slišali. One so ja obvladane do ledene samokontrole. Kdo neki naj bi se pri teh letih in pri tem razkošju, v katerem živi ona (in kot vem, tudi njena sinova), ukvarjal s težavami lastnih otrok.
Se nadaljuje ...
Novo na Metroplay: Juš Milčinski o vodenju Malih sivih celic in kakšen mora biti avtor humorističnih vsebin