Azra Širovnik (kolumna): Življenje bi dal zate (1. del)

Azra Širovnik (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Lady
22. 9. 2018

Sediva v ribji restavraciji na Lošinju.

Vjeko, moj edini moški prijatelj, in jaz. Pravkar je plačal večerjo, ki v tej elitni restavraciji stane celo bogastvo. Tudi za bogate ljudi.

"Opozorila sem te ..."

Samozavestno odrine krožniček z računom in denarjem in se mi globoko zazre v oči, nežno se nasmehne in ponosno dvigne glavo: "Nobena cena ne dosega tvoje vrednosti. Življenje ... Živ­ljenje bi dal zate ..."

Zmedem se. V zadregi zajecljam: "Bil si 28-letni mulec, ko si to prisegel. Zdaj si zrel moški. Ne potrebujeva več tega. Toliko si že naredil zame ..."

Odločno me prime za roke in se zagleda vame: "Ponovil bom – življenje bi dal zate."

Vzdihnem ... Odkimam ... Spregovorim: "Nočem, nikoli nočem, da bi kdo dal življenje zame." Prvi moški, ki je to izgovoril in ponavlja ves čas, je moj mož. Te besede je izgovorila tudi mlajša ženska, ki je v navalu hvaležnosti tako (za)čutila ...

Vse sem jih opozorila, da so to velike besede in zame zelo zavezujoče ...

Sem pesnik, življenjski popotnik trenutka in vzgibov, če delam komu dobro, ker se mi je tisti trenutek našel na poti, ne potrebujem hvaležnosti. Nagrajena sem že z občutkom brezmejne sreče, ki mi zadostuje.

Vjeko mi še vedno zre v oči. Nadaljuje: "Po tvoji zaslugi je moja mama, ko je umirala, umrla srečna. Ob njej je bil sin, uspešen in bogat, umirala je, gledajoč sina, ki mu je uspelo, ne pa izgubljenega kokainskega odvisnika. To je tvoja zasluga. Ko sem držal umirajočo mamo za roko in gledal njen srečen in ponosen pogled, sem čutil brezmejno ljubezen in hvaležnost do tebe. Poslovila se je srečna in ponosna. Odšla je z nasmehom ..."«

Zaplavam v preteklost. V poletje, ko je na Hrvaškem divjala vojna. Dva fanta sta se neke noči znašla na moji poti. Eden od njiju me je prosil za ples in mi izpovedal svojo življenjsko zgodbo. Čez dva dni naj bi se vrnila domov, ker nista imela denarja ostati dlje.

Dala sem jima denar, da sta lahko podaljšala počitnice in Vjeki 'terapijo'.

Spregovori: "Verjela si vame ... Mi dala vero in moč. Slišala si me ... Razumela. Usmerila ..."

Odkimam: "Ne, Vjeko ... Ti sam si imel posluh. Želel si se rešiti. Zastonj bi bila ves moj napor in trud, če ti ne bi hotel ..."

Se nadaljuje.

Priporočamo