Zasmejala sem se: “Če ne bi bilo tega tvojega drugega jaza …”
Tudi on se je zasmejal: “Vem … Popoln energetski in duhovni par sva. Toda … Vsak ima svoje temne vrtince. In midva poznava skrivnosti drugega.”
Potem pa se je zagledal vame: “V bistvu, ti jih nimaš … tako si čista … Skozi tvoj svet se vidi … Stekla se bleščijo …” Skomignila sem: “Ali pa jih še nihče ni prebudil v meni. Mogoče imam tudi jaz svojo temno stran ogledala.” “Ostani to, kar si … Ne trudi se zreducirati na ravni, o katerih še nič ne veš … In ki jim ne pripadaš. Ostani tam, kjer si – v svetlobi.”
Naslednji dan je Vjeko odpotoval v Kenijo, jaz pa sem se vrnila k svojemu življenju, v katerem so se mi problemi razpolovili. Ker sva se spoznala na Lošinju, ima ta za naju simboličen pomen – ko pridem na Lošinj, mu pošljem sporočilo: “Sem na L. Kdaj prideš?” Odgovori: “Čez tri dni.”
Jaz spečem creškega jagenjčka, on prinese karton najboljšega vina s Krka …
Naslednji dan me povabi ven na ribjo večerjo. Dva dni od štirih je z menoj … Nikoli ne pojasni, s kom je preostale dneve, in jaz ne sprašujem. Tak je ritual. Nocoj mi je prvič pojasnil: “Vedno sem pri prijateljih, ki imajo izredno luksuzne apartmaje ob morju v Malem Lošinju. Želita te spoznati. Obljubil sem jima, da te nocoj pripeljem.”
Vsi štirje sedimo ob morju in pijemo Vjekovo vino, ki je izdelano v omejeni količini, in on dobi deset kartonov vsako leto. Od tega tri kartone pripelje na Lošinj.
Ko se ob pol dveh zjutraj poslavljamo, me gospod in gospa objameta: “V čast nama je bilo spoznati Vjekovo Madono. Zelo vas spoštuje.” Vjeko se zasmeje: “Ko smrtniki poskušajo ukalupiti vseobsegajoča čustva – neprecenljive vrednosti si zame … Življenje …” Pokrijem mu usta z roko.
Sedim na kavču v svojem domu. Premišljujem. Za nekatere ljudi lahko scediš zadnjo kapljo krvi, daš zadnji kovanec, srce ti izkrvavi, duša se raztrga, možgani zblaznijo v prepričevanju, kaj je dobro zanje, in se ničesar ne zavedajo … ničesar ne slišijo … ničesar ne naredijo zase … Za nekatere pa ne narediš skoraj nič, le roko podaš v nekem zanje pomembnem trenutku in oni v tej roki vidijo, prepoznajo most do (od)rešitve … In so ti hvaležni do konca življenja.
Se pravi, da se vsak odzove svojemu notranjemu ustroju ustrezno. Komu gre torej (ne)zasluga? Njim, definitivno. Karakter, inteligenca in samoljubezen nam, očitno, določajo usodo …