Tijuana Križman Hudernik: Baletne špice so lahko tudi udobne

Tijuana Križman Hudernik: Baletne špice so lahko tudi udobne (foto: Foto: Damjan Švarc/Sng Maribor) Foto: Damjan Švarc/Sng Maribor
Vir: Story
27. 6. 2020

Tijuana Križman Hudernik je balerina, solistka v SNG Opera in balet Maribor, kjer je v skoraj poldrugem desetletju ustvarila niz zahtevnih vlog iz klasičnega in sodobnega baletnega repertoarja. Zadnja vloga, v kateri je zablestela po vrnitvi z drugega porodniškega dopusta, je krhka in senzibilna Pepelka, ki jo odpleše bosih nog.

Kako ste preživeli obdobje osamitve med epidemijo koronavirusa, ko ni bilo vsakodnevnih vaj in nastopov?

Kar se tiče prekinitve vsakodnevnega dela, treningov in nastopov, vem, kaj pomeni daljša pavza, saj imam za sabo dve porodniški. A v teh primerih je bil potek predvidljiv. Med epidemijo koronavirusa pa se nam je vsakdanja rutina popolnoma porušila, kar je bil svojevrsten šok. Sama sem to občutila tako, kot da bi nenadoma ostala brez elektrike. Zlasti je begajoč in neprijeten ta občutek negotovosti, ker virusa ne moremo videti, je pa med nami.

Ste iz te pavze potegnili tudi kaj koristnega?

Lahko bi rekla, da nas je ta virus malo resetiral in nam dal vedeti, da bi bilo luštno živeti in delati v ravnovesju. Doma smo si vloge delili, z možem sva bila tudi učitelja, seveda sem si vzela tudi čas za trening, vendar zame kot poklicno plesalko to seveda ne zadostuje. Sem pa več časa posvetila drugačnemu treningu, jogi, pilatesu, tako da sem se krepila drugače. Tudi kilogrami se mi niso nalepili, kar je za plesalca zelo pomembno. (smeh)

Pa še nekaj mi je dala ta epidemija, namreč čas in mir, da sem od dojenja uspešno odstavila mlajšega sina Natana. Pri prvem sinu Etienu je bilo to precej bolj naporno, saj sem ga odstavljala v vrtincu med vajami in predstavami. Skratka, vsako slabo je za nekaj dobro.

Povejte kaj o svojih plesnih začetkih.

Balet sem začela plesati precej pozno, lahko bi rekla, da sem ujela zadnji vlak. Sicer sem kot otrok plesala v plesni skupini Metulj in akrobatski skupini Flip v Piranu, tako da sem imela nekaj plesnega znanja in izkušnje z ljubiteljskimi nastopi. Z baletom nisem imela prav veliko stika, le tu in tam me je mama peljala na kakšno predstavo. Ne prihajam iz umetniške družine, moji starši so podjetniki in imajo trgovino s tekstilom. Pa tudi sama nisem sanjala o baletnih tutujih, bleščicah in špicah. Ko sem zaključevala osnovno šolo, sta me mama in tata vprašala, kaj bi rada počela, pri čemer sta po tiho pričakovala, da se bom nekoč priključila družinskemu poslu. Jaz pa sem brez premisleka rekla: "Rada bi plesala." Čeprav nisem imela pojma, kaj je balet, zato mislim, da je usoda tako hotela.

Pri 14 letih ste se kar odločili in šli na srednjo baletno šolo ali kako?

Bilo je nekaj naključij. Igor Jelen, ki je v Celju vodil svojo plesno šolo, je prišel v skupino Metulji kot povabljeni koreograf. V predstavi mi je dal glavno vlogo in potem sem začela ob koncu tedna hoditi k njemu v Celje na učne ure. Tam je učila tudi Olivera Ilić, ki je bila nekoč v mariborskem baletu solistka, in ona mi je rekla: "Tijuana, če misliš resno, pusti vse, kar si počela do zdaj, in začni znova." To je bilo zelo težko, saj sem bila prepričana, da že nekaj znam. Ko me je prof. Helena Valerija Krieger pripravljala na sprejemne izpite na Konservatorij za glasbo in balet Maribor, sem v šestih mesecih osvojila ves program nižje baletne šole, ki sicer traja šest let. Ključno vlogo pri mojem poznejšem razvoju pa je odigral prof. Nikolaj Šilnikov, moj prvi profesor na konservatoriju.

To se sliši skoraj neverjetno …

Res je bilo izjemno naporno. Ampak ko sem se odločala za balet, ni bilo YouTuba, družbenih omrežij, da bi si lahko ogledala tehnike, stile, treninge ... Vodila me je srčna želja po plesu, in če bi vedela, kaj me čaka, bi se morda ustrašila. Včasih je bolje, če se podaš na pot brez informacij. A ko sem enkrat okusila ta svet, ni bilo poti nazaj, balet te zasvoji, ko prideš notri, greš težko ven.

Leta 2008 ste postali solistka v SNG Opera in balet Maribor. Katero vlogo ste največkrat plesali?

Juliet v predstavi Edwarda Cluga Radio and Juliet. Predstava je bila sicer na sporedu že od leta 2005, in ko sem jo gledala, sem si rekla: 'Joj, ko bi lahko jaz to plesala'. Potem se je zgodilo, da je Bojana Nenadovič Otrin, ki je plesala Juliet, zapustila vlogo in sem vskočila kot zamenjava. Zelo hitro sem se morala naučiti vlogo in iti na oder. Prvič sem Juliet plesala v Italiji, v Cremoni, sledila so še druga gostovanja. Predstava je imela več kot sto ponovitev, največ sem jih odplesala jaz in pri tem videla pol sveta. Juliet me vseskozi spremlja in lahko bi jo plesala vedno znova, nikoli se je ne naveličam. Nanjo pa me vežejo tudi posebni spomini, saj sta jo oba moja sinova plesala z mano, ko sta bila še v trebuhu. Ko sem bila prvič noseča, sem dan pred potjo na turnejo v Ameriko naredila test, ki je bil pozitiven. Med drugo nosečnostjo sem jo plesala v Franciji, v Vichyju, le da takrat še nisem vedela, da sem noseča. To je bila tudi zadnjič, da sem jo plesala, zelo pa si jo želim ponoviti.

Morda je to znak za še enega otroka?

(Smeh) To pa ne, dovolj je, pa tudi mlada nisem več.

Kako se vrhunska plesalka vrne na oder po nosečnosti?

Sama imam za sabo dve popolnoma različni izkušnji. Ko sem se prvič vrnila, sem bila polna pričakovanj, ki pa niso bila izpolnjena. Seveda, drugi so prevzeli moje vloge in takrat sem se prvič zavedela, da nihče ni nezamenljiv, kar je normalno, show must go on, a občutila sem, da nisem izbrala lahkega poklica. Nekako sem bila ponovno na začetku in priznam, da sem imela veliko krizo. Po drugi nosečnosti sem vedela oziroma pričakovala, kaj me čaka, zgodilo pa se je ravno nasprotno. Tudi v sanjah si nisem predstavljala, da bom prvič po vrnitvi nastopila v Bolšoj teatru, v predstavi Peer Gynt. To je bil nor izziv, do katerega sem čutila posebno odgovornost, tako da me je pred prvim nastopom kar ščemelo v trebuhu. Sledila je glavna vloga v Pepelki, ki je premiero doživela novembra lani. Očitno se je včasih treba enostavno prepustiti.

Lahko za katero od vlog rečete, da ste z njo dosegli svoj vrh?

Nikoli ne dosežeš vrha, vedno te čakajo novi izzivi in večna borba s samim seboj, kako doseči največ, kar se da.

Juliet plešete v mehkih copatah, Pepelko pa bosi. Je to olajšanje po številnih vlogah, ki jih plešete v baletnih špicah?

Sploh ne, Pepelko je zelo težko plesati bosih nog, ker gre za klasični balet. Tudi špice so lahko udobne. (smeh) Klasične elemente je lažje plesati v špicah, saj so temu prilagojeni. Kako naporno je bosih nog, lahko ponazorim s tem, da sem imela zaradi plesa vneta stopala. Določene elemente sem morala bosa obrniti tako hitro kot soplesalka v špicah.

Kakšne vloge imate najraje?

Z leti opažam, da najbolje in najraje plešem vloge močnih značajev, pri čemer pripovedujem neko zgodbo. Vsekakor imam raje kot princeske ženstvene vloge, kot je na primer Olga Larina v Jevgeniju Onjeginu.

Vam je zato morda bliže moderni balet?

Ja, pri čisti klasiki si omejen, saj so pravila točno določena, vsak gib je natančno odrejen, medtem ko pri neoklasičnih baletih, kakršen je Jevgenij Onjegin, lahko dodaš kak gib ali ga drugače izpelješ. Tudi Pepelka v naši predstavi ni načičkana in v sebi nosi močno paleto čustev, kar mi je blizu. Oblečena je v sivo oblekico, steklenih čeveljcev pa ne obuje niti, ko gre na ples, vseskozi je bosa. Tudi sama sem zelo naravna, ne nosim make upa in frizure, razen na odru.

Plesali ste po vsem svetu, kakšno občinstvo je drugje?

Najprej bi rada povedala, da smo zelo hvaležni za čudovito in toplo občinstvo, ki ga imamo doma v Mariboru. Po svetu pa je tako, da povsod, kamor smo prišli, smo naleteli na krasne odzive, nimam slabih izkušenj. Le enkrat se nam je zgodilo, da smo plesali pred napol prazno dvoramno, pa še to po čudnem naključju. Plesali smo na Portugalskem in predstava je bila ob istem času kot pomembna nogometna tekma, zato se je čas tam ustavil. Bil je grozen, neprijeten občutek plesati pred dvorano, ki je bila morda do četrtine napolnjena. Seveda daš vse od sebe, ne glede na to, koliko je gledalcev v dvorani, a kljub temu ni pravega odziva, ni energetske povezave med plesalci in občinstvom. Tako kot bi plesal na vaji.

Tega najbrž ne slišite radi, a dejstvo je, da ste stari 37 let in kariera vrhunske plesalke se vam najbrž počasi izteka.

Seveda čutim, da nisem stara dvajset let, vendar po drugi strani tudi čutim drugo zrelost in na odru lahko dam več. Tehnično resda potrebujem bistveno več truda. Kar se tiče samega plesa in izražanja, pa mi ta zrelost prinaša svobodo, ples pa mi na odru zbuja lepše občutke kot nekoč. Telo mi lahko še nekaj časa služi, čas pa bo pokazal, koliko.

Je težko sprejeti to dejstvo, čeprav vnaprej veš, da je kariera vrhunskega plesalca precej kratka?

Pomembno je, da se zavedaš tega položaja. Ne glede na to, kateri poklic izbereš, karierna pot gre vedno v obliki trikotnika, najprej se vzpenja, doseže vrh in potem se začne spuščati. A to je naravno, le da je pri plesalcih proces precej hitrejši kot v drugih poklicih. Vendar je tako, da se tudi za starejše plesalce najdejo vloge, ne le za mlade.

Seveda pa že razmišljam, kaj bom počela po plesni karieri. Sem namreč človek, ki ima zmeraj tudi plan B, zlasti odkar imam otroke. Ko imaš družino, ne moreš misliti le nase, temveč širše. Z možem imava že deveto leto trgovino s plesnimi oblačili in pripomočki, to je najin prvi otrok. Občasno tudi poučujem, vendar moram paziti, da tega ni preveč. V tem trenutku ne zmorem biti dobra v gledališču, biti z družino in še v trgovini, pa zraven početi še kaj. Če hočeš biti dober, ne moreš biti multipraktik. Mož mi včasih pravi: "Tijuana, na krožnik si naloži toliko, kolikor lahko poješ."

Napisala: Lena Kreutz, Fotografije: Damjan Švarc/Sng Maribor, Tiberiu Marta

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Nova Story že v prodaji

Story

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri