Balonarka Lidija Kosi: Uživam v košari!

Z balonom je prvič letela pred skoraj četrt stoletja, ko so jo z radia Murski val, kjer je tedaj delala kot novinarka, poslali na polet nad Mursko Soboto. Naročili so ji, naj se javi v program in pove, kako je leteti v družbi treh balonov, od katerih je eden v košaro vzel tudi Dedka Mraza, saj je bil ravno prednovoletni čas.

»No, javljanje je še kar dobro uspelo, pristanek pa malce manj,« se spominja svojega prvega poleta. »Potem, ko smo pospravili balon in ga naložili v kombi, smo z blatne njive, sredi katere smo pristali, komajda prišli.«

Sledil je, kot je običaj, balonarski krst, z balonarji, ki so prišli iz Ljubljane in s Ptuja, pa so si obljubili, da se bodo še videli. »Takrat so prihajali letet v Pomurje, da bi pred 9. evropskim balonarskim prvenstvom, ki je bilo leta 1994 v Rakičanu v organizaciji Aerokluba Murska Sobota, nekoliko popularizirali letenje z balonom. Pristanek belgijskih znanstvenikov s stratosfernim balonom leta 1934 v Ženavljah na Goričkem so ljudje namreč že nekoliko pozabili.«

Romantika letenja z balonom

Obljuba je obveljala. Lidija je kaki dve leti pridno pomagala pri balonih, zato so jo inštruktorji Avi Šorn, Grega Trček in Aleš Švagelj povabili na tečaj in v družbo izprašanih pilotov balona. »Alešu Švaglju, ki je bil moj učitelj, sem neizmerno hvaležna, da se je zaradi mene večkrat pripeljal iz Ljubljane. No, še danes mi vselej prijazno pomaga, če potrebujem kakšen nasvet.«

Izpit je opravila leta 1996, in to v osmem mesecu nosečnosti ... Takrat so bili pač izpiti na pristojni ustanovi v Ljubljani zgolj enkrat na leto. »Letenje z balonom me je prevzelo že ob prvem poletu, saj je to najbolj romantično letenje nasploh,« pravi.

»Že od nekdaj me je letenje zelo zanimalo, zato sem kar veliko časa preživela na Letališču Murska Sobota v Rakičanu in tudi sicer sem imela srečo, da sem lahko letela s skorajda vsem, kar se premika po zraku.« Ker je bila, kot pove, radovedna in niti malo boječa, so jo fantje vzeli v vsako letalo, tudi akrobatsko, pa na zmaja, v helikopter, tudi s padalom je skočila v tandemu. In bila na koncu najbolj očarana nad balonom. »Letenja z balonom ni mogoče primerjati z ničimer,« pravi z vidnim navdušenjem, ki se z leti ni nič zmanjšalo. »Lebdiš med nebom in zemljo, lahko se premikaš in obračaš po košari.«

Vendar opozarja, da je letenje močno odvisno od vremena in da je v razmerah, ki niso stoodstotne, bolje ostati na tleh. Meni, da bi se tako najverjetneje lahko izognili tudi tragični nesreči na Ljubljanskem barju, v kateri je pred petimi leti umrlo šest ljudi. »Brez velikega spoštovanja do narave in vremenskih pojavov v balonarstvu pač ne gre,« pravi in pomenljivo dodaja: »Nekateri pravimo, da je bolje, če nam je žal, ker smo ostali na tleh, kot pa da bi nam bilo žal, ker smo v zraku.«

Doma in v tujini

Lidija leti z manjšim, lažje vodljivim balonom, v kupoli katerega je 2000 kubičnih metrov zraka, v košaro pa gredo največ trije ljudje. Kar pomeni, da lahko vanj zlezejo vsi trije balonarji Aerokluba Prlek Ljutomer, katerega članica je. »Letimo v vseh letnih časih, a ker je za letenje potrebna ekipa, je čas za letenje kar težko uskladiti. Pa še vreme nam pogosto nagaja, čedalje več je vetra.« Z balonom, ki je namenjen za športno letenje in promocijo Prlekije, komercialnih poletov ne opravljajo.

Ker je pilot balona tudi njen življenjski sopotnik Miro, je v času, ko je bil njun sin, ki je zdaj že študent, še manjši, velikokrat ostala doma. Lidija pravi, da tudi danes ne leti prav veliko.

»Še sreča, da gremo včasih na kakšen festival, sicer bi bila res malo v zraku. Včasih smo si laže vzeli čas.« Z balonom je bila kar veliko v tujini ‒ v Italiji, Avstriji, na Češkem, Slovaškem, Madžarskem, v Srbiji ... »Dobivam kar veliko povabil na različne balonarske oziroma letalske prireditve, a kaj ko rada počnem toooliko stvari, da mi enostavno zmanjka časa. Pa tudi poceni ni nič, kar je povezano z letenjem.«

Kot članica Društva slovenskih letalk je leta 2013 sodelovala pri organizaciji srečanja evropskih letalk. »Prav žal mi je, da se ne utegnem udeleževati srečanj z njimi, a me zelo pridno in vestno obveščajo o vsem,« pove sogovornica, ki je tekmovanja nikdar niso mikala. »Jaz v košari preprosto uživam, pa če letim sama ali pa sem zgolj potnica. Kot ženska, ki zna upravljati balon, pa sem povsod nekakšna atrakcija, še zlasti na Balkanu.«

Mura, najdražja reka

Sicer pa je Lidija dolgoletna novinarka dopisnica Radia Slovenija iz Pomurja. Tudi začetek te službe je nekako povezan z baloni. »Bilo je leta 1994 in pred svojim prvim delovnim dnem sem tri dni preživela v Planici, kjer sem z balonarji ob izteku velikanke postavljala balone.«

Že kot študentka je štiri leta delala v dnevno-informativnem uredništvu na Radiu Slovenija, potem pa je pripravništvo in službo dobila na Murskem valu v Murski Soboti. A je malce pogrešala Ljubljano in študij. »Zato sem se vpisala na podiplomski študij tržnega komuniciranja in na Fakulteti za družbene vede magistrirala na temo govornega programa na nacionalnem radiu.«

Danes se vozi s Kamenščaka nad Ljutomerom, kjer živi, na dopisništvo RTV Slovenije v Murski Soboti. »Vsak dan se vozim čez Muro, ki je tudi meni, tako kot mnogim ljudem v Prekmurju in Prlekiji, draga, najdražja reka.«

Ker je njeno delo terensko, je v nenehnem gibanju med Lendavo in Gornjo Radgono, Ljutomerom in Mursko Soboto. »Včasih grem tudi v Ljubljano, kamor sem se 13 let vozila zato, ker sem enkrat ali večkrat na mesec vodila dnevni program na Prvem programu, pa tudi montirat daljše oddaje. Zdaj grem v Ljubljano le še zaradi servisa službenega avtomobila ali menjave gum, kakor mi nalagajo nesmisli, ki jih je dolžan izpolnjevati tudi naš javni zavod.«

Lidija zelo uživa v glasbi, zato jo to, da sin Črt študira dirigiranje, še posebej veseli. Sicer pa zelo uživa tako v potovanjih po svetu kot tudi v miru domačega vrta in narave nasploh. »Čeprav veliko govorim, s tem se ne nazadnje preživljam, zelo cenim tišino, ki mi poleg ptičjega petja ponuja možnost za premišljanje o čemer koli. Tudi o 'cirkusu' in številnih nesmislih, v katere nas silijo tisti, ki sprejemajo odločitve o našem življenju. Pa bi lahko bilo tako enostavno! Življenje, namreč,« zaključuje. Najbrž se ji tudi zato mir in pogledi od daleč, kakršni se ponujajo iz košare visoko v zraku tiho potujočega balona, zdijo tako zelo dragoceni.

Besedilo: Marjan Žiberna // Fotografije: Borut Bencak

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord