Bankarium - muzej bančništva Slovenije: Bančna dediščina na Slovenskem od leta 1820

28. 8. 2021 | Vir: Story
Deli
Do druge svetovne vojne je bila navada, da so banke in hranilnice gradile velike palače. (foto: Foto: Iztok Lazar)
Foto: Iztok Lazar

V nekdanji bančni dvorani Mestne hranilnice ljubljanske na Čopovi ulici v Ljubljani je sredi junija svoja vrata odprl Bankarium, muzej bančništva Slovenije, ki predstavlja bančno dediščino na Slovenskem od leta 1820, ko je bila ustanovljena prva finančna institucija Kranjska hranilnica, pa vse do danes. Bankarium nam je predstavila njegova kustosinja, dr. Meta Kordiš.

Kako in od kod ste zbirali muzejsko gradivo?

Večina gradiva prihaja iz muzejske zbirke NLB, prispevali so jih tudi nacionalni in pokrajinski muzeji ter arhivi, nekaj predmetov so dali posamezniki in posameznice. Pri zbiranju je sodelovalo društvo upokojencev NLB, njihovi člani so donirali precej predmetov, pa tudi pri zaposlenih se je nekaj našlo. Predvsem pa so bile dobrodošle zgodbe in spomini teh upokojenk in upokojencev ter zaposlenih, o uporabi in namembnosti predmetov ter predvsem, zakaj so jih ohranili. Na ta način smo pridobili veliko informacij, saj imajo sedanji in bivši zaposleni znanja iz prakse, ki niso nikjer zabeležena.

Metka Kordiš

Ste kakšnega od teh posameznikov posebej izpostavili?

Bančna uslužbenka Mateje Cebek je doma hranila veliko predmetov iz obdobja, ko je bila mlada varčevalka, pozneje je delala v šolski hranilnici v Kamniku, zdaj pa je vodja poslovalnice. Napisala je tudi kratke spomine o predmetih, ki jih je podarila, in o mladinskem varčevanju.

Takšne zgodbe in spomini o predmetih so za muzealke in muzealce še posebej dragoceni, predmeti pa s tem pridobijo vrednost. Zato sem jo prosila, ali bi lahko za razstavo posneli njene kratke spomine oziroma pripovedi o izbranih predmetih, ki jih je donirala. Na moje veliko veselje se je strinjala. Na razstavi je tako posebna vitrina z njenimi predmeti in posneto pripovedjo. Tako je predstavljena neka intimna zgodba o nekem obdobju, ki se ga marsikdo še spomni.

Koliko eksponatov je v zbirki?

Trenutno je inventariziranih nekaj več kot 500 predmetov, ki imajo status muzealij in so del premične kulturne dediščine v Sloveniji, to so med drugim bančne knjižice, delnice, bančni izpiski, blagajne oziroma trezorji, orodja za obdelavo v trezorju, hranilniki, pisalni stroji, tiskalniki, kalkulatorji in različni promocijski materiali, plakati in seveda denar v različnih valutah, ki so bile v uporabi na Slovenskem. Ko sva ravno pri denarju, morda veste, od kod izraz jurja za tisočaka, ki ga vsi uporabljamo?

Ne, od kod?

Na bankovcu za 1.000 dinarjev Kraljevine SHS, ki je prav tako na ogled v Bankariumu, je bil upodobljen sveti Jurij.

Katero obdobje v dvestoletnem razvoju bančništva pri nas je bilo najbolj razburljivo, intenzivno, polno novitet?

Težko je opredeliti, ker ima vsako obdobje neke posebnosti, seveda pa je to tudi vprašanje osebnih preferenc. Mene zelo fascinira organiziranost v času narodnoosvobodilnega boja, kako so na primer vodili bolnice in saniteto, imeli pa so tudi lastno banko in izdajali denar.

Marca leta 1944 je namreč odporniško gibanje na osvobojenem ozemlju v Črnomlju ustanovilo Denarni zavod Slovenije, ki je bila edina svobodna emisijska banka v okupirani Evropi. Skrbel je za financiranje odporniškega gibanja in oživitev gospodarskega življenja ter na osvobojenem ozemlju izdajal poseben denar – tako imenovane partizanske lire. Izdajal je tudi obveznice, menične izjave, čeke, hranilne knjižice itd.

Pripravili so ukrepe, s katerimi bi po osvoboditvi uredili zmedo različnih valut, ki so bile v veljavi na slovenskem zaradi štirih okupatorjev. In pa seveda za ureditev bančnih razmer ob koncu vojne. Po vojni je zavod postal osrednja bančna ustanova, oktobra 1946 pa je bil ukinjen in je postal podružnica Narodne banke v Jugoslaviji.

banka

Vas je kateri od muzejskih eksponatov posebej navdušil?

Več je takih, pri tem pa me posebej pritegnejo zgodbe, ki stojijo za njimi. Omenila sem že predmete in zgodbe Mateje Cebek. En tak prestižni predmet se mi zdi fotografski album, ki je bil izdan ob praznovanju 50-letnice Kranjske hranilnice, narejen je bil na Dunaju in je spravljen v poseben kovček, na katerem je grb mesta Ljubljane.

V albumu je zbran cvetober kranjskih gospodarstvenikov, trgovcev, obrtnikov, premožne gospode, ki so tako ali drugače krojili gospodarstvo in politiko v 19. stoletju. O pomenu Kranjske hranilnice pa kaže tudi ročno izdelana spominska knjiga iz leta 1883, v katero se je podpisal cesar Franc Jožef.

Ta je ob praznovanju 600-letnice Kranjske in Štajerske pod Habsburžani potoval po teh krajih in ob tej priložnosti se je ustavil tudi v poslopju Kranjske hranilnice, ki je bila v tistem času ena najbolj eminentnih stavb v Ljubljani. V njegovo čast so priredili banket, cesar pa se je tudi podpisal v spominsko knjigo, to je bilo 14. julija 1883. Naj povem, da je pred tem še položil temeljni kamen Deželnega, danes Narodnega muzeja Slovenije.

Kako pa je nastala zgradba Mestne hranilnice?

Do druge svetovne vojne je bila navada, da so banke in hranilnice gradile velike palače, v katerih so v prvem nadstropju uredili poslovalnico, preostale prostore pa so oddajali, tako da se jim je investicija v nepremičnino sčasoma povrnila. Tak primer je tudi Mestna hranilnica.

Spodaj so oddajali lokale, zgoraj pa stanovanja višjega standarda. Tako so zasnovane tudi druge stavbe v Ljubljani, na primer zgradba, v kateri je danes Banka Slovenije, pa Vurnikova hiša in stavba Ljudske hranilnice na Miklošičevi cesti.

Danes lahko z bančnega računa posameznika razberemo njegove navade in življenjski slog. Nam tudi stare hranilne knjižice pripovedujejo kaj takega?

Seveda, knjižice pripovedujejo o varčevalnih in drugih navadah lastnika, našli pa smo še bolj zanimive zgodbe. Ena takih sega v čas gospodarske krize v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko banke in hranilnice zaradi moratorija strankam niso v celoti izplačevale njihovih prihrankov.

Preprosto si lahko dvignil le del svojega denarja. Ker pa so ga ljudje seveda potrebovali, so knjižice prodajali, kupec pa je pozneje, ko so banke začele gotovino spet izplačevati, denar dvignil. Pri tem so prodajalci knjižic očitno poskušali marsikaj. V eni od teh, izdani v hranilnici Novo mesto, smo namreč našli pripombo kupca knjižice, ki gre nekako takole: "Rezika, to pa ne bo šlo, tega ne bom kupil, ker si znesku pripisala eno ničlo."

V muzeju bo na ogled tudi kip Dobrodelnost, delo ljubljanske kiparke Elze Kastl Obereigner, ki je vrsto let krasil sejno dvorano Kranjske hranilnice. Kdo je bila Elza in kakšna je bila usoda kipa, preden se je vrnil?

Elza Kastl Obereigner je pripadala ljubljanski nemški manjšini, bila je nadarjena in se je likovno izobraževala. Kip Dobrodelnost je ustvarila leta 1901, ko je bila stara 17 let. Podarila ga je Kranjski hranilnici, katere član je bil tudi njen oče, v zameno zanj pa so ji podarili zlat obesek z dragimi kamni.

Ko so leta 1945 Kranjsko hranilnico ukinili in priključili Mestni hranilnici ljubljanski, so kip prestavili na Čopovo 3. Predvidevam, da je ob obnovi poslovalnice, tam nekje v sedemdesetih leti prejšnjega stoletja, banka kip podarila Mestnemu muzeju Ljubljana, v njeni lasti pa je še danes. Tako ima Bankarium kip na posodo za štiri mesece, potem pa bo v muzeju na ogled replika.

Bankarium je sodoben muzej, kako ste ga zasnovali?

Zasnovali smo koncept, po katerem se muzej deli na tri dele. V prvem delu je t. i. klasična postavitev, kjer so predmeti postavljeni v vitrinah in predalih. V drugem delu je ambientalna postavitev bančnih okenc iz treh obdobji: prva polovica in konec 20. stoletja ter sodobnost. Tako smo predstavili, kako se bančne prakse spreminjajo, od papirja in peresa do različnih strojev pa vse do elektronske tablice.

Obiskovalke in obiskovalci se lahko nekaterih predmetov tudi dotikajo, torej se lahko igrajo bančnike na okencih. V tem delu je na ogled tudi odprt bankomat in trezorski prostor s trezorskimi blagajnami in omarami, ki je bil v uporabi vse do leta 2018. Tretji del je namenjen učenju.

V tem smislu smo zasnovali finančni labirint, v katerem se muzejski uporabniki učijo in seznanijo ali izobražujejo, kako upravljati svoje finance, spoznavajo finančno izrazoslovje, ki je pomembno za razumevanje finančnih poslov in podobno. Torej finančno opismenjevanje. Bančništvo se zdi zelo kompleksno in skrivnostno in celo polno teorij zarot, a je v svojem bistvu dokaj enostavno. Kompleksno je toliko, kolikor je kompleksen naš družbeni sistem in ne nazadnje kapitalizem.

Napisala: Lena Kreutz // Fotografije: Iztok Lazar, Arhiv

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju