V novi pesniški zbirki se posveča ženski duši.
Ravno ste izdali pesniško zbirko Alica v deželi plaščev. Kaj vas je navdihnilo zanjo?
Ta zbirka se od vseh mojih knjig najbolj posveča notranji identiteti ženske, temu, kako govori ženska duša. V nasprotju z recepti o življenju sem hotela zaznati notranje konflikte, nelogičnosti in nasprotja, ki delujejo globoko v naših dušah, prepleten in prelamljan odnos do lastne samote in do moških, potovanje po sebi v številnih meandrih, ki presenečajo. Ta knjiga je včasih strašna, včasih humorna, še zame vedno presenetljiva.
V knjigi omenjate Alico, Pepelko, Ronjo in Sneguljčico. Zakaj ste izbrali te pravljične junakinje?
Zanimajo me ženski glasovi v glasbi, ženske v slikarstvu, kiparstvu, na odrih, njihove usode. Potem sem razmišljala, kako notranjo identiteto ženske že v otroštvu začnejo oblikovati pravljične junakinje, in poskušala z 'novimi očmi' pogledati na nekatere izmed njih, soočiti njihov imaginarni pogled z usodami odraslih žensk umetnic.
Pred kratkim ste bili v Kolumbiji in mi zaupali, da tam ljudje od navdušenja objemajo pesnike.
Pesniški festival v Medellinu je eden izmed največjih na svetu. Na glavnih branjih pesnike posluša okoli dva tisoč ljudi, ploščad pred odrom je podobna koncertom, med poslušalci krožijo prodajalci vseh mogočih tropskih sadežev, zaljubljenci si ležijo v naročjih. Ljudje poslušajo pesnike iz različnih držav po štiri, pet ur in ne odidejo niti, če je naliv. Presenečena sem bila, ko sem celo od žensk dobivala različna darila, ogrlice, uhane, včasih so mi ljudje namesto naslova napisali celo stran navdušenih besed. Številne je navdušil zven slovenščine.
Pogrešate takšen odnos do poezije v Sloveniji?
Tam, kjer se dogajajo igre moči, je več manipulacij. Slovenci smo s svojo previdnostjo postali preveč preračunljivi, poezija se nam začenja izmikati, tudi institucije ne dajo več veliko nanjo, čeprav je med našimi najboljšimi literarnimi aduti. V Kolumbiji, še vedno ranjeni od državljanske vojne, poezija velja za duhovno hrano – mi pa smo morda prenajedeni. Poezijo iščejo tisti, ki iščejo širši pogled.
Študirali ste na znani belgijski univerzi Université Catholique de Louvain in magistrirali na pariški Sorbonni. Vam je izobrazba na uglednih univerzah odprla vrata v tujino?
Morda je izobrazba zaslužna tudi za to, da prevajam literaturo več evropskih jezikov in kot sogovornik poznam evropsko mentaliteto in literaturo. A tudi moje literarno delo je bilo mnogokrat izbrano izmed drugih. Pri vsem pa je tudi veliko trdega (in neplačanega) dela, svoje prevode v druge jezike moram zaradi občutljive besedne teksture vedno natančno spremljati, sicer se nitke pomenov hitro zmeštrajo.
Kaj je najpomembnejša lekcija, ki vas jo je življenje naučilo?
Toliko lekcij je že bilo, pa me še vedno ni izučilo. Alica v moji knjigi se bori s številnimi izkušnjami in vedno znova ugotavlja, kakšna sreča je, da ima sebe.
Besedilo: Danaja Lorenčič
Foto: Matej Povše
Novo na Metroplay: Kristijan Crnica - Kikifly o glasbenem ustvarjanju, izzivih in prav posebni tetovaži
