Najtežje pričakovan film letošnjega leta: "gonja proti moškim" ali nastavljanje ogledala družbi?

Po ulici korakajo dobro razpoložena, v rožnato oblečena dekleta, ki so namenjena na ogled filma Barbie. Gruča na poti do kina srečuje skupinice drugih deklet, pa tudi fantov, ki prav tako nosijo rožnato ali pa imajo na sebi kose oblačil z napisom "Barbie". "Hej, Barbie," dekleta pozdravljajo Keni. "Hej, Ken!" kličejo Barbike. "Ko se za ogled filma v Torontu oblečeš v roza in pozdravljaš vsako Barbie ali Kena, ki jo srečaš na poti. Film Barbie bo zacelil svet!" je zapisala uporabnica TikToka, ki je omenjeni videoposnetek poslala v javnost. 

@taytalmage The @Barbie Movie is healing the world #barbiemovie2023 #barbiemovie #gretagerwig #margotrobbiebarbie ♬ Barbie World (with Aqua) [From Barbie The Album] - Nicki Minaj & Ice Spice & Aqua

Prizor je sicer iz Kanade, a nekaj podobnega lahko od slovenske premiere filma Barbie prejšnji teden opazujemo tudi pri nas. Vrste za vstopnice in prigrizke v slovenskih kinematografih že dolgo niso bile tako dolge – ravno tako obisk kina že dolgo ni bil tako celostna izkušnja. In to kljub temu, da smo se zaradi razmaha pretočnih platform razvadili in filme zdaj raje gledamo v udobju doma.

No, v primeru Barbie vsekakor ni tako, gre za film, ki gradi na skupnosti: v ljubljanskem Cineplexxu lahko naletite na cele družine, oblečene v ujemajoče se odtenke roza barve, skupine prijateljic v roza opravah z Barbie dodatki, partnerje in prijatelje v rožnatih majicah, ki se fotografirajo pred grmado pinki balonov.

Barbie osvaja svet

Enkrat ena je, da je film Barbie spremljala marketinška kampanja, kot je že dolgo nismo videli. Znamke ulične mode, kot so Zara, Primark, Aldo, Gap, Bershka, so film pospremile s težko pričakovanimi kolekcijami Barbie oblačil. Nakupite si lahko tudi Barbie dodatke, make-up, tematski Barbie lak za nohte (OPI), Barbie obleko za svojega kosmatinca, Barbie ovitek za telefon, posebno edicijo kart za igro enka z Barbie motivi, pa še in še. in to ne le za otroke: majice z napisom Barbie naenkrat brez sramu nosijo (khm, nosimo) tudi odrasli. Znamka Barbie pač od nekdaj prodaja – in če to združiš z 'blockbusterjem' z Margot Robbie in Ryanom Goslingom v glavnih vlogah, skorajda ne moreš zgrešiti.

Toda film Barbie bi bil s takšno marketinško podporo lahko tudi samo lahkotna komedija o najbolj priljubljeni igrači za deklice od 60. let 20. stoletja dalje, pa je veliko več kot to. Režiserske vajeti je namreč prevzela neodvisna režiserka Greta Gerwig, znana po filmih z močnimi ženskimi liki, na primer Lady Bird in Čas deklištva, scenarij pa sta napisala skupaj s partnerjem, režiserjem Noahom Baumbachom.

Gerwigova se je morala ob novici, da bo kot neodvisna režiserka režirala film s 140-milijonskim proračunom (njen prvi film Lady Bird je imel le 10-milijonski proračun) kakopak soočiti z očitki, da "se je prodala". In zdi se, da so nekateri ljubitelji umetnosti, ki filmske in druge umetniške izdelke cenijo samo, če jih razume pet do deset ljudi, Barbie zaradi tega že vnaprej obsodili na propad.

Toda Gerwigovi je uspelo tisto, kar si vsak ustvarjalec vsebin v resnici potihem želi: naredila je film za množice, hkrati pa je uspela tem množicam servirati vsaj ščepec družbene kritike, pa naj so bile na to pripravljene ali ne.

Roza dežela, ki ji vladajo ženske

Zgodba filma Barbie se odvija v "Barbie deželi", popolni roza utopiji, ki ji vladajo ženske. Barbie dežela ima temnopolto predsednico Barbie, Barbike, ki delajo na gradbišču, Barbie, ki je dobila Nobelovo nagrado za književnost, vrhovno sodišče je polno Barbik sodnic in tako dalje. Seveda ima tudi moške, Kene, a so bolj za okras, predvsem da Barbikam delajo družbo, ko se jim to zahoče, ne počnejo pa nič pomembnega – njihova glavna okupacija je "plaža".

V Barbie deželi domuje tudi "stereotipna Barbie" (Margot Robbie), prototip tiste popolne blond lepo oblečene Barbike, po kakršni se zgleduje večina deklic. Barbie živi naravnost idealno življenje, dokler se ji ne začne dogajati nekaj čudnega – njena stopala so naenkrat ravna, na nogah opaža celulit in vedno bolj jo preganjajo misli o smrti.

Od "čudaške" Barbie, ki je postala čudaška zato, ker so se njeni lastniki v realnem svetu pregrobo igrali z njo (saj veste, to so tiste Barbike, ki ste jim postrigli lase, jim raztrgali oblačila in porisali obraz), izve, da v njen Barbie svet vdirajo tegobe resničnega sveta, deklico, ki se igra z njo, namreč mučijo težave.

Barbie se tako odpravi v realni svet, spremlja pa jo Ken (Ryan Gosling). A če je Barbie ob prvem stiku z realnim svetom povsem razočarana, ugotovi namreč, da igrača Barbika ni opolnomočila žensk, temveč jih je obremenila še z večjimi pritiski, svet pa še vedno krojijo moški, je Ken ob spoznanju, da nekje tam zunaj obstaja patriarhat, več kot navdušen. Medtem ko Barbie išče svojo lastnico, se Ken vrne v Barbie deželo, odločen, da jo bo naredil moško. Keni se tako čez noč spremenijo v šovinistične grobijane, Barbike pa svoje kariere obesijo na klin in se izmojstrijo v gospodinjskih delih ter strežbi piva.

"Gre za film, usmerjen proti moškim"

Film Barbie so pričakovano prvi raztrgali konservativni kritiki. Angleški voditelj in novinar Piers Morgan, ki pogosto dviguje prah s svojimi konservativnimi stališči, je sporočilo filma na primer razumel precej dobesedno. "Če bi jaz naredil film, ki ženske prikazuje na tak način, kot Barbie moške, bi me feministke raztrgale," je zapisal v svoji kritiki.

"Mislil sem, da je bistvo feminizma v tem, da želijo ženske enakost z moškimi, ne pa popolnoma obrnjeno družbeno strukturo. Ne poznam nobene ženske, ki bi si želela svet, kjer ženske vladajo vsemu, moški pa so neumne copate, ki ne znajo zamenjati niti žarnice."

"Gre za film, usmerjen proti moškim, podaljšek TikTok feminizma, ki slika vse oblike moškosti kot toksične in nevarne," se je strinjala tudi novinarka Daily Maila Sarah Vine. "Vsak moški lik je idiot, šovinist ali žalostna, patetična zguba. Če bi bile vloge zamenjane in bi moški režiser ustvaril film o tem, kako so ženske histerične, nevrotične, obsedene z denarjem, bi bil film razglašen za skrajno žaljivega in seksističnega."

Če bi želeli najti filme moških režiserjev, v katerih so ženske predstavljene kot stereotipne, enodimenzionalne kreature, vam v resnici ne bi bilo treba prav dolgo brskati. V filmu Barbie pa je na enak način, kot je Margot Barbie "stereotipna Barbie" (kot pove že ime), obsedena s svojim videzom, stereotipen tudi prikaz moških, ki samo čakajo, da jim ženska prinese pivo, da ji lahko pojasnijo, kaj je bistvo Botra.

To ne pomeni, da film targetira celotno žensko ali moško raso, prepoznava in odslikava le dominantne družbene strukture. V vsakem stereotipu je sicer kanček resnice, njihov kleč pa je v tem, da se v njih navadno prepoznavajo ravno tisti, v katere so usmerjeni. Če boste o tem, ali se zaradi filma počutijo ogrožene, užaljene ali kaj tretjega, namreč vprašali samozavestne, neobremenjene moške, ki se ne bojijo feminizma, ker vedo, da lahko koristi tudi njim, vam bodo skoraj zagotovo odgovorili, da ne.

Vsem moškim, ki trdijo, da je film žalitev za moške in da tudi njihova dekleta ali žene ne razumejo njegovega bistva, pa samo to: razumejo. Še kako dobro razumejo. Samo lažje je, če se pretvarjajo, da se jih ne tiče.

Ženske smo lahko vse?

Mnogo solz v kinodvoranah in občudujočih deljenj po družbenih omrežjih je bil deležen filmski monolog lika Glorie (igra jo America Ferrera), ki Barbike opolnomoči z govorom, kako težko je biti ženska v današnjem času.

"Moraš biti suha, a ne presuha, moraš biti šefica, a ne zlobna, karieristka, obenem pa ne smeš pozabiti skrbeti za druge ljudi. Opravičevati moraš slabo vedenje moških, kar je noro, a če to izpostaviš, se pritožuješ. Moraš biti lepa za moške, a ne tako lepa, da bi ob tebi padli v skušnjavo ali da bi ogrožala druge ženske, ker moraš vendarle ostati del sestrstva. Vedno izstopaj, vedno bodi hvaležna, pri tem pa ne pozabi, da je sistem prirejen na tak način. Tega se moraš zavedati, a hkrati ostati hvaležna ... ne smeš se postarati, biti sebična, kazati strahu, izstopiti iz vrste," med drugim pravi Gloria.

Tudi s tem monologom film Barbie pokaže, da je v prvi vrsti kritika neoliberalnega feminizma, ki je ženske prepričal, da "lahko postanejo vse, kar si želijo" (del tega je nenazadnje tudi lutka Barbie, ki ima nešteto poklicev), ne poda pa širše slike tega, kako se feministično gibanje vklaplja v širšo družbeno strukturo, na primer ekonomijo in politiko.

Neoliberalizem je namreč posvojil določene pojme, ki so bili prej povezani predvsem s feminizmom, denimo "emancipacija" ali "opolnomočenje", in jih prilagodil tako, da zdaj služijo kapitalizmu in reprodukciji in tako na dolgi rok ne pomagajo ženskam, temveč jih le še dodatno obremenjujejo. Ravno tako je to podvrsta feminizma, relevantna le za privilegirane družbe razvitega sveta.

Ko America Ferrera na koncu filma izjavi še, da "ni nič narobe, če si samo mama," pri tem denimo zopet zagovarja izbiro, ki ženske potiska v intimno, domačo sfero – ker so na delovnih mestih tako ali tako slabše plačane in praviloma nimajo enakih možnosti za napredovanje kot njihovi moški kolegi, razen če so dobro omrežene ali izhajajo iz premožnih okolij.

Tako je po svoje izjemno zgovoren in skorajda pretresljiv del filma, v katerem se Barbike načrtno poneumijo, da bi prelisičile Kene in si povrnile prevlado v Barbie svetu. Zavestno privzamejo vloge lepih lutk brez lastnega mnenja, ki živijo le za to, da so opora moškim in da jih zabavajo.

Ob tem si ne moremo kaj, da ne bi pomislili na rastoč trend "deklet in žen, ki ostajajo doma" na družbenih omrežjih. To so ženske, ki so zavestno izstopile iz kapitalistične igre in sprejele to, da jih preživlja partner, medtem ko v prostem času nakupujejo, izvajajo jogo, kuhajo ali se ličijo.

Mnoge ob dokumentiranju svojega vsakdana priznavajo, da so "izjemno vesele, da so nehale plezati po karierni lestvici", da "jim magisterij iz prava prav nič ne koristi, raje so gospodinje" ali "da so ženske pač narejene za to, da živijo bolj počasno življenje".

Morda bo kakšni od njih oči odprl prav Barbie film – že to bi bila svojevrstna zmaga. Vsekakor pa so odzivi na film, ki je gotovo kompleksnejši, kot se zdi na prvi pogled, ponovno pokazali, da nas kot družbo na poti do enakosti, predvsem pa medsebojnega spoštovanja in razumevanja, čaka še dolga pot.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol