Bea Johnson: Pot do sveta brez odpadkov se začne doma!

Bea Johnson, ki je odraščala v francoski Provansi, danes pa živi v sončni Kaliforniji, je pred leti postavila svoje in življenje družine praktično na glavo. Danes skupaj z možem Scottom in najstniškima sinovoma živi življenje, v katerem se letno 'nabere' zgolj za litrski kozarec smeti, kakovost njihovega življenja pa se je v vseh pogledih le izboljšala.

Pa začnimo na začetku ...

... ko sta se Bea in njen mož leta 2009 preselila v svojo novo kupljeno 173 kvadratnih metrov veliko hišico braz trate in le lučaj od središča mesta, sta kmalu ugotovila, da v njej ne bo prostora za vso pohištvo iz njune prejšnje hiše.

Ni trajalo dolgo, ko sta se poslovila od vsega, česar družina ni zares uporabljala, potrebovala ali imela rada. In prav to je od takrat dalje postal njun novi življenjski moto. Bein mož Scott je imel sprva še nekaj težav, ko se je moral ločiti od svojih številnih športnih rekvizitov, a je kasneje ugotovil, da je bolje, če se osredotoči na tisto, kar mu je res pri srcu.

In tako sta se v naslednjih dveh letih zlagoma in počasi poslovila od 80 odstotkov svojega imetja. Skupaj s poenostavljanjem njihovega življenja pa je prišlo tudi izobraževanje o okoljski problematiki in katastrofalnem stanju našega planeta ter ozavestila svojo lastno vlogo pri vsem tem.

• »... veliko smo se vozili z avtom, nosili malice v plastičnih vrečkah za enkratno uporabo, pili vodo iz plastenk (na veliko) uporabljali papirnate brisače in robčke ter neštete strupene izdelke za čiščenje doma in osebno nego. Spomnila sva se na številne smetnjake v Pleasant Hillu, ki sem jih napolnila z nakupovalnimi vrečkami, in na zamrznjene, v plastiko ovite večerje, ki sem jih potiskala v mikrovalovko. Dojela sem, kako brezobzirna državljana in potrošnika sva postala, medtem ko sva uživala vse, kar pojmujemo kot ameriški sen.«

Ob spoznanju, da zgolj recikliranje ni odgovor na okoljsko krizo in da plastika pustoši življenje v oceanih, je Scott pustil svojo službo in odprl svetovalne podjetje za vprašanje sonaravnosti, družina pa je praktično čez noč presedlala na steklenice za vodo in nakupovalne vrečke za večkratno uporabo.

• »Nato sem začela kupovati v trgovinah z zdravo hrano in ugotovila, da je izbor lokalnih in ekološko pridelanih živil vreden malo višje cene in da se lahko, če jih kupujem v razskutem stanju, popolnoma izognem embalaži, ki bi jo nato takoj vrgla v smeti. Zato sem za sadje in zelenjavo začela uporabljati mrežaste vrečke za perilo, iz stare rjuhe pa sem sešila vrečke za živila v razsutem stanju; naredila sem takšne, ki jih ni treba zavezovati z vrvicami in elastikami, ki bi jih potem zavrgla. Zbrala sem prazne steklenice in kozarce od shrankov, postopoma zmanjšala porabo zapakiranih živil in kmalu napolnila shrambo s takšnimi, ki sem jih nakupila brez embalaže. Lahko bi celo rekla, da me je kupovanje v večjih količinah zasvojilo.«

Po kuhinji je prišla vrsta še na kopalnico.

• »Pol leta sem si umivala lase s sodo bikarbono in jih spirala z jabolčnim kisom, ko pa Scott ni mogel več prenašati vonja po 'okisani solati' v postelji, sem prešla na šampon in regenerator, ki sem ju šla lahko vedno znova natočit v isto plastenko.«

Prej z nakupovanjem obsedena Bea je po novem začela uživati pri iskanju novih načinov, kako ustvariti ljudem in okolju prijaznejši dom, in sčasoma naletela na izraz 'zero' v smislu 'popolnoma brez' odpadkov v industriji. Koncept ji je bil praktično takoj všeč.

Potem, ko se je v domu tako ali drugače že znebila enormnih količin embalaže, v katero so bila shranjena nakupljena živila, pa četudi je morala zato k mesarju hoditi kar s kozarcem za vlaganje, k peku pa po tedensko zalogo kruha s prevleko za blazino, je v nekem trenutku ugotovila, da njihov dom nikoli ne bo povsem brez odpadkov, če v svoj 'projekt' ne bodo vključili tudi prijateljev in sorodnikov.

• »... začne se tudi s tem, ko prosim prijatelje, naj mi ne prinašajo daril, ki jih ne potrebujemo. Trajnostni mantri 'zmanjšam, znova uporabim, recikliram, kompostiram' smo dodali še 'zavrnem'.«

Dom brez odpadkov je tako postal njen novi življenjski slog, o svoji veliki preobrazbi je pričela pisati tudi na svojem blogu, leta 2010 pa so o njej pisali tudi v The New York Timesu. Ker v takratnem prispevku ni bilo fotografij Bee, njene družine in njihovega doma, so bili bralci prepričani, da gre za nekakšno odštekano družino hipijev, njihovo presenečenje je bilo toliko večje, ko so se v javnosti vendarle pojavile tudi fotografije. Bea in njena družina živijo namreč na videz povsem običajno življenje, le da njihovo življenje ni prenatrpano s smetmi.

V knjigi Dom brez odpadkov Bea vendarle piše tudi o svoji svojevrstni prizemljitvi.

• »Ko sem videla vse odpadke na letališču in letalu, sem se hitro prizemljila. Živela sem v milnatem mehurčku. Svet je ostal nasmeten. Ko pa sem dva meseca živela pri mami, v 'normalnem' domu, sem imela dovolj časa in priložnosti, da sem se sprostila in se znebila svojih obsodb in frustracij. Na svoje mrzlično prizadevanje, da bi moja družina zaživela brez odpadkov, sem pogledala iz širše perspektive. Jasno sem videla, da sem z mnogimi svojimi ukrepi omejila svoje odnose z ljudmi in da mi vzamejo veliko časa, zato jih tudi ne morem imenovati trajnostne. Izdelovanje masla je bilo drago, ker sem ga potrebovala za tedensko peko piškotov, izdelovanje sira pa zamudno in nepotrebno, saj ga je bilo mogoče brez embalaže kupiti v trgovini. Videla sem, da sem šla s svojimi ambicijami predaleč. Saj sem kot nadomestek toaletnega papirja v naravi nabirala mah, za božjo voljo!«

Spoznala je, da – če naj bi dolgoročno živela filozofijo doma brez odpadkov – bo morali biti malo bolj prizanesljiva do sebe in poskrbeti za malo več ravnotežja. 

O vsem tem je nato napisala tudi knjigo, ki je ta trenutek prevedena že v 12 svetovnih jezikov. Med drugim tudi v slovenščino.

Priporočamo v branje!

Dom brez odpadkov – Bea Johnson

• »Potreben je čas, da bi ljudje razumeli, da 'dom brez odpadkov' človeka ne prikrajša za življenjske užitke, pač pa ustvari prostor za tisto, kar je zares pomembno. Če je že za eno samo majhno gospodinjstvo potreben čas, da uvede pristop 'brez odpadkov', bo seveda trajalo še nekaj časa, preden bo to prakso sprejela družba v celoti, presegla svoje predsodke in spoznala njen ekonomski potencial.«

Knjiga Dom brez odpadkov vas bo po precej osebnem uvodu avtorice, v katerem iskreno in brez olepševanj opiše transformacijo njene družine iz običajne potrošniške v Zero Waste družino, s svojo pragmatičnostjo navdušila, da vsaj deloma sledite njenemu zgledu. Bea Johnson ima namreč prav. Začeti moramo doma.

V knjigi boste našli povsem življenjske, presenetljivo enostavne in nadvse koristne napotke, kako se znebiti vsaj dela smeti, ki ga nehote kopičite na račun sebe, svoje družine in planeta v obče. In Bea zares ni skoparila z nasveti. Tako se boste naučili, kako se znebiti kar največ smeti v kuhinji in pri nakupovanju hrane, v kopalnici in toaleti, spalnici in garderobi, med gospodinjnjem in vzdrževanju doma, na delovnem mestu in v šoli.

Dom brez odpadkov nazorno pokaže, kako lep in eleganten dom si lahko uredimo brez dodatnih stroškov, je pa še veliko več: je zanesljiv vodnik in praktično orodje, s katerim si lahko izboljšamo zdravje, prihanimo denar in čas ter ustvarjamo boljšo prihodnost za svojo družino – in naš skupni planet.

Knjiga je prevedena že v 12 jezikov, avtorica pa je v zadnjih petih letih imela več kot 100 predavanj v 16 državah na petih celinah! Govorila je tako širši publiki kot tudi zaposlenim v velikih podjetjih, svoje izkušnje je s svetom delila tudi na TEDx.

Zero Waste Slovenija je program Društva Ekologi brez meja, katerega vizija je svet brez odpadkov. Januarja 2014 je društvo postalo član evropske mreže Zero Waste Europe in nacionalni koordinator programa Zero Waste Slovenija.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču