Ste kdaj pomislili, da bi lahko bilo škodljivo tudi pretirano gledanje priljubljene serije? Ali preveč strastno navijanje za nogometni klub? Ali pa tek, ki načelno dobro vpliva na nas in naše življenje?
Kje je meja med občasnim pobegom iz resničnosti in večnim begom iz svojega življenja? In da ne bo vse samo teorija, revija Elle razkriva resnično zgodbo ženske, ki je tako dolgo zanikala svoja prava čustva, da se je izgubila v svetu, ki ni tu in zdaj.
Resnična izpoved!
- "Pred nekaj meseci sem si priznala, da nekaj ni v redu z mano. Že nekaj časa sem si bila sumljiva, vendar sem – kaj pa drugega – misli zavračala in zanikala. Potem sem se nekega jutra zbudila in se sita same sebe vprašala: No, česa se veseliš danes? Mogoče sem se želela samo pobrati iz postelje, ker nisem imela nobene volje začeti dneva. Ampak odgovor je bil tako absurden, da sem se z odejo pokrila nazaj čez glavo: Pica! Pica zvečer, ko si bom na HBO spet predvajala Dr. Housa." - Špela, 29 let
In v tem duhu je minilo že leto, odkar me je zapustil moški, s katerim imam otroka in nerešene finančne zadeve. Ločitev sem na prvi vtis prenesla stoično. Prijateljici sta me pripravljali na jezo, praznino, otožnost in kar je še teh čustev ob ločitvi, ampak jaz nisem čutila ničesar. Kot stroj sem prešla vse faze – od sodišča in papirjev do njegove selitve. In ko je končno prišel čas, da se doma sama usedem na najin kavč in soočim s situacijo, se še vedno ni zgodilo nič. Ni se mi ljubilo ukvarjati z lastnimi čustvi, bila sem preutrujena za notranje drame; treba je bilo preživeti naslednji dan. Klikala sem z daljincem in naletela na prej omenjeno serijo. Ker ves dan nisem dala nič v usta, sem naročila pico. In tako sem ob desetih zvečer sedela na kavču, prevelikem zame, si v usta tlačila italiano in gledala spletke in zapletke ljudi v belem. Takrat nisem vedela, da bodo moja edina družba skoraj vsak večer od tistega dalje. Kar zgodilo se je – vsakič, ko je hčerka zaspala, sem počela isto. No, dobro, pico je včasih zamenjal burger ali burek, Dr. Housa pa Talenti v belem. Kmalu se mi je začelo poznati na liniji, a bilo mi je vseeno. Ko mi je sodelavka očitala lenobo, ko me je popoldne čakal obisk centra za socialno delo – je bil moj edini cilj, da zvečer zavzamem kavč. Karkoli že se je pač zgodilo čez dan, če sem zvečer sedela na istem mestu in gledala Housa, sem imela občutek, da je vse v redu. Tudi če ni bilo. In seveda ni bilo. Če Mina ni zaspala isti moment, ko sem si to zamislila, sem postala živčna, da se me je mala dobesedno bala. Gledala me je z očmi, ki jih nisem želela videti, saj so mi sporočale, da sem zašla. In ko je končno zaspala – je bilo navidezno spet vse v redu.
Kako si pomagati?
Nadaljevanje zgodbe (in nje razplet) si preberite na spletni povezavi Elle.si