Begunka - tekačica Samia Yusuf Omar - je trenirala le ponoči

Jamajška zvezdnica Veronica Campbell Brown, ki je v finalu spet osvojila naslov olimpijske prvakinje, je novinarje z vsega sveta zanimala mnogo manj kot Samia Yusuf Omar, ki je kratko razdaljo pretekla v tempu tekačice na dolge proge. V tempu, ki slovenske televizijske komentatorje tako rad napelje na misel, da nastop takih športnikov pospremijo s slabo ali pa sploh neprikritim omalovaževanjem. A ljudje, ki vedo, da obstaja svet, ki stvarem, kot je šport, ni prav nič naklonjen, take športnike nagradijo z izrazi iskrenega spoštovanja.

Resnična bojevnica

Sedemnajstletna Somalka Samia je bila ena od njih. Po kratkotrajni pozornosti javnosti, ki je je bila deležna v Pekingu, se je vrnila domov. V Mogadiš, prestolnico tako rekoč neobstoječe somalske države, kjer so se začeli klani leta 1991, ko se je Samia rodila, krvavo spopadati med seboj. V mesto, kjer je ob vsej revščini in strahotah, ki so se slehernega dne dogajale na ulici, oblast prevzel Al Šabab, skrajna islamistična skupina. Ta je ženskam omejila gibanje in zaukazala nositi burko in oblačila, skladna z njihovim ortodoksnim razumevanjem islama. A je Samia, ki je že kot desetleten otrok začela teči, vztrajno trenirala dalje. Pod burko in v razmerah, ko je nanjo prežalo nasilje, ko je bila revščina še hujša kot prej. V želji, da bi se za olimpijske igre v Londonu bolje pripravila, je leta 2010 odšla v sosednjo Etiopijo, atletsko izjemno uspešno državo. A ker je bila begunka brez dokumentov, je lahko trenirala le ponoči. Končno se je v želji po uresničenju sanj odpravila na pot. Natančneje na Pot proti Evropi – na strahotno večmesečno potovanje prek Sahare, polno tveganja, trpljenja in negotovosti ...

Namesto olimpijskih iger v Londonu

Svet je za Samio spet slišal leta 2012. A tako želenih iger v Londonu ni dočakala. Njena zgodba se je, tako kot zgodbe še številnih drugih nesrečnih afriških beguncev, končala v valovih Sredozemskega morja. Ko je zanjo zvedel italijanski novinar Giuseppe Catozzella, se je po večmesečnih prigovarjanjih odpravil na Finsko, kamor se je srečno prebila Samiijina sestra Hodan. Tako je nastala knjiga Nikoli ne reci, da te je strah, ki je prejela izjemno cenjeno italijansko literarno nagrado strega in bila prevedena v več jezikov, tudi v slovenščino. Samia, ki pooseblja neuničljivo željo po osvojitvi tako želenega cilja, je doživela tragično usodo številnih, ki se poskušajo prebiti v obljubljeno deželo, vendar je avtor knjige pustil vrata priprta. Hodan ima štiriletno hčerko Mannaar, po videzu zelo podobno svoji teti, ki ima v sebi enako željo po teku in že zmaguje na tekmovanjih z vrstniki ... 

Daneja Grandovec, maratonka

• »Letos, 20 let po tistem, ko sem se prvič srečala z atletiko, se končno uresničujejo moje sanje – nastop na olimpijskih igrah. Nastopila sem na številnih tekmovanjih doma in po svetu, na evropskem in svetovnem prvenstvu, a nastop na olimpijskih igrah, ki so sanje vsakega športnika, se mi uresničuje šele letos. Toliko več mi pomenijo tudi zato, ker je bila moja športna pot vse prej kot gladka. Poškodbe so me spremljale tako pogosto, da bi lahko že davno odnehala. Vendar nisem. Nisem odnehala, ko sem zaradi njih morala tek na 3.000 metrov z zaprekami, disciplino, v kateri sem bila najuspešnejša, opustiti. Nisem odnehala, ko so me pestile ponavljajoče se bolečine v kolenih in ahilovi tetivi, zaradi katerih nisem mogla trenirati. Nisem obupala, ko me je zbil avtomobil, zaradi česar več mesecev nisem mogla teči, pa naj sem si tega še tako želela. Vztrajala sem, ko pred štirimi leti kljub izpolnjeni normi nisem odpotovala na olimpijski maraton – bila sem ena od treh Slovenk z normo, a je v Londonu nastopila le najhitrejša med nami, to pa nisem bila jaz. Ria de Janeira se zato veselim z vsem srcem. Še toliko bolj, ker bo prišla navijat zame tudi sestra, ki že nekaj let živi v Braziliji.«

Iz spremne besede Mirjam Milharčič Hladnik

• »Vsak migrant, vsak begunec ima svojo zgodbo o preživetju, prežeto s pogumom in z vero, da se bo pot uspešno končala. Ena sama uspešna zgodba, uspešno opravljena Pot, ki pripelje v družbo dela, svobode dela in varnosti, je dovolj, da se nanjo odpravijo množice drugih. Tako kot se je nanjo odpravila Samia, ki je tekla za svojimi sanjami do zadnjega diha.«

besedilo: Marjan Žiberna // fotografije: profimedia, shutterstock

Novo na Metroplay: Kristijan Crnica - Kikifly o glasbenem ustvarjanju, izzivih in prav posebni tetovaži