Besede, ki bi jih od očeta morala slišati vsaka punca

9. 5. 2017
Deli
Besede, ki bi jih od očeta morala slišati vsaka punca (foto: Profimedia)
Profimedia

Dobro vemo, da je starševska ljubezen zelo pomemben dejavnik med odraščanjem, saj nas odnos s starši v marsičem determinira. Raziskave kažejo, da na ženske močno vpliva prvi moški v njenem življenju - najpogosteje je to prav oče. Zato je pomembno, da oče in hčerka vzpostavita pozitiven odnos.

Mlada novinarka in književnica Tijana Banović, ki živi v Beogradu, je napisala lep in ganljiv zapis o očetovih besedah, namenjenih hčerki, ki bi jih morala slišati vsaka punca. Preberite ga tudi vi.

"Fotrova"

Ko si se rodila, sem bil čisto iz sebe.

Življenje mi ni dalo priročnika. Sestre mi niso ničesar pojasnjevale, samo rekle so mi: Rodila se je in ne diha. Sedel sem v čakalnici in se spraševal: Kako je možno, da življenje ne diha? Vse se je ustavilo, dokler niso pritekle iz dvorane in zavpile: Čestitamo! Mama in punčka sta v redu, v hiši boste imeli pravo borko!

Bežal sem od tvojih plenic. Ko si imela krče, sem te samo poljubil in čakal, da minejo. Potem so sledili tvoji prvi nasmehi, koraki, besede. Prvi kašelj. Prve fotografije in pričakovanje - bo vse v redu, ko razvijemo film? Vreščanje, ko je bil čas za odhod v vrtec. Jedla si bombone Kiki, ki so se ti lepili na zobe, ti pa si - brez skrbi, ali so tvoje roke čiste - skušala zbezati lepljive koščke z dlesni. Nikoli mi ne bo jasno, zakaj ti je bila tako všeč risanka Čudežni gozd, če si na koncu vedno jokala. Ali to, ko si hotela, da te vpišem na tečaj letenja, da bi se pozneje lahko družila s Petrom Panom.

Še vedno slišim, kako šumi celofan, v katerega so zaviti nageljni za tvojo učiteljico. Slišim tudi škripanje svinčnika, ko se učiš pisati. In zvok valov, ko skušaš plavati. Spiješ malce slane vode, ki se ti zaleti, obrneš se k meni in s kljubovalnim nasmehom rečeš: "Tale ni bil dober, gremo na naslednjega." In kako se smejiš, medtem ko ti sladoled kaplja po beli obleki. Nikoli nisi znala nositi belega, ne da bi se zapacala. Vem pa, da ti bo enkrat uspelo tudi to, ko ti bo tisti pravi osvojil srce.

Vidim te, kako na šolski predstavi igraš, da si padla v nezavest, ker si pozabila besedilo. Ploskam ti za iznajdljivost.

Slišim, kako babici pridigaš, da ti ne more svetovati, saj ne zapusti svojega dvorišča in vasi ... Potem pa ti ona pove, kako jo je dedek ukradel iz hiše in da je družino ohranila z močjo pikastega predpasnika. Objameš jo in ji obljubiš, da boš napisala kriminalni roman o njenem življenju.

Učim te, da rečeš hvala, nočem, hočem, ljubezen, sanje, želim, sreča, jebi se, butelj, zmorem, znam.

Učim te, da nikoli ne rečeš cigan, peder, vlačuga, sovraštvo, bolezen, seks za eno noč.

Vem, da si se dolgočasila, ko sem ti skušal pojasniti, zakaj je kliše igrati ženskega Bukowskega v drugem letniku gimnazije in se vreči na ničevost lastnega obstoja. Da so tetovaže minljiva moda. Da se alkohola ne tanka, ampak se v njem uživa. Da za pisanje ne potrebuješ opiatov. Da moraš čutiti, da bi pisala. Edino tako tvoj svet ne bo nehal govoriti in živeti. Poskušal sem in na koncu sem ti tudi pojasnil.

Bil sem ob tebi in za tebe. Boril sem se, morda ne tako kot Sonjin ali Anin foter, a sem se boril. Učil sem te, da se boriš tudi sama. Da ne bi bila krhka princeska. Da postaneš baraba in princeska v enem.

Moram ti povedati, da sem ponosen na to, kakšna oseba si postala!

Moram ti povedati, da moraš več spati, jesti več sadja in manj kaditi. Da z mokrimi lasmi ne smeš ven. Da brcneš vsakega, ki te je prizadel!

Vem, da pogrešaš trenutke, ko odložim orožje, da bi te objel in ti zašepetal: "Hčerka, ta frajer je res super!" Jaz jih pogrešam še bolj, saj je veliko stvari, tistih navadnih in vsakdanjih, s katerimi ti hočem težiti.

Mala, ne združuj se s tistimi, ki se te ne dotaknejo. Fantje iz tvojih zgodb nimajo pojma, kako so srečni, da so vsaj za kratek trenutek bili del tvojega sveta.

Ne sramuj se, ko se pogovarjaš s praznim stolom, fotografijo ali ploščo. Ni mi treba razlagati, da sem vedno tu. Svet pa naj kar misli, da si nora. Vztrajaj pri svoji zgodbi in se sama izvleci iz dreka, povzpni se naprej in gor. To sta dve dovoljeni smeri.

In tu pa tam objemi mamo!

Izvirni zapis najdete na strani http://blacksheep.rs/

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec