25. 9. 2021, 10:31

Bill Bryson: »Nihče ne ve, zakaj si teh sedem kvadrilijard atomov želi sestaviti prav nas!«

profimedia

»Ko sem v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v Ameriki hodil na gimnazijo, nam je profesor biologije povedal, da bi lahko vse kemične snovi, ki sestavljajo človeško telo, v specializirani trgovini kupili za 5 dolarjev ali nekaj takšnega. Zaprepaden sem bil ob misli, da bi lahko kaj tako mozoljastega, kot je bila moja malenkost v tistem času, naredili skoraj zastonj.«

Bill Bryson je danes vse kaj drugega kot samo mozoljasti ’nihče’ izpred desetletij.

Je priljubljen pisec popotniških in poljudnoznanstvenih knjig, ki se lahko pohvali z lepo bero knjižnih prodajnih uspešnic, med katerimi je tudi Kratka zgodovina skoraj vsega. Slednjo po zaslugi prevoda v slovenščino dobro poznajo tudi tukajšnji bralci.

Bryson, ki je bil med letoma 2005 in 2011 rektor Univerze v Durhamu, še vedno pa častni član britanske Kraljeve družbe, je danes tudi mož in oče. Z ženo Cynthio, s katero imata štiri otroke, živi v Angliji.

In nenazadnje je Bill Bryson tisti pisatelj in raziskovalec, ki se je z zares zajetno knjigo odločil, da nam bo vsem skupaj enkrat za vselej dopovedal, kako neprimerno dragocenejše, čudovito in izjemno je človeško telo, ki ga veliko prepogosto jemljemo za samoumevnega.

»Sestavljeni smo iz sedem milijard milijard milijard (7.000.000.000.000.000.000.000.000.000 ali sedem kvadrilijard) atomov. Nihče ne ve, zakaj si teh sedem milijard milijard milijard atomov tako nujno želi sestaviti prav nas. Konec koncev gre za brezumne delce, ki niti ne razmišljajo niti nimajo konkretnih cilje. In vendar v roku našega življenja gradijo in vzdržujejo neštete sisteme in strukture, potrebne za naše delovanje, zato, da smo to, kar smo, da smo takšne oblike ter da uživamo v enkratnem in izjemno zadovoljivem stanju, ki mu pravimo življenje.«

Od kje natančno fascinacija tega znamenitega ameriško-britanske pisatelja za ’zadeve’ človeškega telesa?

Delovanje človeškega telesa in njegovega ustroja ga je začelo zanimati po naključju. Nekega lepega dne je namreč ugotovil, da se je rodil z eno samo ledvico namesto z dvema in da to niti ni taka redkost. Prav to spoznanje je v njem spodbudilo živo radovednost za vse, kar se skriva pod našo kožo (in na njej), nato pa spisal izjemno knjigo, v kateri praktično ni stavka, ki ne bi osupnil ali nam dal globoko misliti.

»Nobenega dvoma ni, da ste nekaj čudovitega, nekaj posebnega. Seveda pa ne smemo spregledati, da je tudi deževnik nekaj čudovitega in posebnega,« o čudežu narave, ki deluje bolje kot še tako popoln stroj, a je hkrati mehko, ljubko, lahkotno, gibljivo in prožno, se zavzeto razmnožuje, šali, čuti toplino do drugih, sposobno občudovati sončni zahod in uživati v hladnem vetrcu, piše Bryson, a nato nadaljuje …

»In kako proslavljamo ta svoj veličastni obstoj? Večinoma tako, da se čim manj telesno naprezamo in čim več jemo. Le pomislimo na vso ničvredno hrano, ki jo goltamo, in neskončne ure, ki jih preživimo bolj ali manj negibno pred svetlečim zaslonom. In vendar telo skoraj čudodelno poskrbi za nas, črpa hranilne snovi iz raznovrstnih živil, ki si jih tlačimo v usta, in nas cela desetletja nekako drži skupaj, na splošno v kar precej dobrem stanju. Nadvse dolgo traja, da storimo samomor z neustreznim načinom življenja. Tudi ko počnemo vse nepravilno, nas telo vzdržuje in ohranja. Večina med nami tako ali drugače to potrjuje. Pet šestin kadilcev nikoli ne zboli za rakom pljuč. Večina ljudi, ki naj bi imeli vse pogoje za srčni infarkt, ga ne doživi nikoli. Ocenjujejo, da vsak dan do pet naših celic postane rakavih, naš imunski sistem pa jih prepozna in ugonobi. Le pomislite na to. Več desetkrat na teden ali krepko čez tisočkrat na leto se nas loti najbolj strašljiva bolezen našega časa, telo pa nas vsakokrat reši pred njo. Seveda se zgodi, da se rak razvije v kaj resnejšega in nas morda celo pokonča. A če gledamo v celoti, je takšno obolenje redko: večina celic v telesu se brez napak deli večmilijardkrat. Rak je morda sicer res pogost vzrok smrti, ni pa pogost dogodek v življenju.«

Bryson v isti maniri – iz ene osupljivosti v drugo – nadaljuje svoje pisanje skoraj 500 strani debele knjige, ki pa jo je moč prebrati na dušek. Avtor s svojim podajanjem informacij ni zgolj izjemno radodaren in pronicljiv, temveč tudi iskrivo duhovit.

Naj v dokaz, da se je na račun našega ustroja, pa tudi iz dosežkov in zablod številnih učenjakov, ki so razvijali medicinsko znanost, mogoče hkrati čuditi in smejati, priča naslednji odlomek, ki si ga izposojamo iz knjige.

»Nihče ne ve natančno, koliko luknjic imamo v koži, smo pa kar pošteno naluknjani. Po večini strokovnih ocen imamo od dva do pet milijonov lastnih (ali dlačnih) mešičkov in približno dvakrat toliko znojnic. Lasni mešički imajo dvojno vlogo: iz njih rastejo dlake, izločajo pa tudi loj (iz lojnic), ki se meša z znojem in tvori mastno prevleko na površini kože. Zaradi te je koža mehkejša in manj privlačna številnim tujim organizmom. Včasih se pore zamašijo s čepki odmrle kože in posušenega loja – temu rečemo ogrc. Če se okužijo in vnamejo tudi lasni mešički, nastanejo mozolji, ta strah in trepet najstnikov. Mozoljavost pesti mlade preprosto zato, ker njihove lojnice – pa tudi vse druge žleze – tako močno delujejo. Če to stanje postane kronično, govorimo o mozoljavosti ali aknah. Izvor izraza akna ni povsem jasen, kaže pa, da je soroden z grško besedo acme, ki pomeni vrhunski dosežek, česar nikakor ne povezujemo z mozoljavostjo. Ni jasno, kako sta pojma postala povezana. Izraz se je v angleščini prvič pojavil leta 1743 v Britanskem medicinskem slovarju.«

Še nekaj zanimivih dejstev o barvi polti iz poglavja o koži, ki na laž postavlja teorije o obstoju ras:

Ste vedeli, da:

biološko gledano ras sploh ni! Ne v smislu barve polti, obraznih potez, vrste las, zgradbe kosti ali česarkoli drugega, po čemer radi razlikujemo ljudstva. Močno precenjena barva ali pigmentacija naše kože (oz polti) je zgolj prilagoditvena. Gre za odziv na sončno svetlobo, ki se odrazi v milimeter debeli plasti povrhnjice (kjer melanociti proizvajajo melanin, ki je izvrstna naravna zaščita pred soncem), vse ostalo – torej pod povrhnjico – pa ostaja isto.

… se je svetla polt, ki ji poznavalci pravijo tudi ’razbarvana polt’, v preteklosti razvila že vsaj trikrat? Te vrste ’bledica’ naj bi bila posledica predvsem selitev in vzpona kmetovanja. Kmetovalci so bili (za razliko od lovce in nabiralcev) ’prikrajšani’ za D vitamin iz rib in divjačine, zato so ’morali’ to kompenzirati s svetlejšo poltjo, ki proizvaja več vitamina D.

… je raznolikost polti znotraj človeške vrste proces, ki še zdaleč ni končan. Danes vemo, da se sprememba polti v prebivalstvu lahko zgodi že v roku dveh do treh tisočletij. Ker vemo, da se bo to še dogajalo, bi bilo zanimivo vedeti, kako zanimivih odtenkov še bodo ljudje prihodnosti.

Bill Bryson: Človeško telo

Priporočila za branje Brysonove nove megauspešnice Človeško telo:

  • »Znanstvena knjiga leta 2019, tako polna vznemirljivih dejstev in neverjetnih anekdot, da bralec skoraj ne opazi neverjetne količine anatomskega znanja, ki ga je mimogrede prebavil.« - Sunday Times
  • »Bryson nam razkriva na tisoče nalog, ki jih mora opraviti naše telo, da lahko živimo iz dneva v dan. Poučno, zabavno in včasih tudi rahlo nagnusno branje.« - The New York Times Book Review

Morda vas bo zanimalo tudi ...