Biografija Freddieja Mercuryja izpod peresa Lesley Ann Jones!

Pri založbi Učila International je v lični trdi vezavi izšla biografija Freddieja Mercuryja – legendarnega glasbenika, ki je s svojimi kultnimi glasbenimi prispevki znatno zaznamoval sedemdeseta in osemdeseta leta prejšnjega stoletja.

Resnično zgodbo karizmatičnega frontmana skupine Queen, ki se je 5. septembra leta 1946 rodil na Zanzibarju kot Farrokh Bulsara, kasneje pa ustvarjal pod privzetim imenom Freddie Mercury, je podpisala priznana novinarka in glasbena poznavalaka Lesley-Ann Jones, ki je Queene spremljala na številnih turnejah in z eno najboljših rokovskih skupin vseh časov spletla tudi trajne prijateljske vezi. To ji je omogočilo neposreden dostop do preostalih članov skupine in tistih, ki so bili Freddieju najbližje, zato je lahko napisala izjemno poglobljeno pripoved o morda najbolj priljubljenem in hkrati najbolj zapletenem liku v svetu glasbe.

Tisti tip z odra!

»Vedno me je presenetilo, koliko bolj suh je bil Freddie v resnici, kot pa si se ga spominjal. Verjetno je bilo to zaradi slabega teka in predvsem diete z veliko nikotina, vodke, vina in kokaina ter razsipanja energije na nastopih. Na odru je deloval tako nadrealistično, da si pričakoval, da bo enako vpadljiv v resničnem življenju. Pa ni bil. Nasprotno, zdel se je prav majhen in prikupno deški. Hotela sem mu biti druga mati; vsa dekleta so to hotela. Vzbujal je enake instinkte kot dvospolni Boy George iz skupine Culture Club, ki je postal ljubljenec gospodinj, ko je ’priznal’, čeprav neiskreno, da ima raje dobro skodelico čaja kot seks,« v biografiji v enem od prvih poglavij piše Lesley-Ann. Skupaj z le nekaj izbranci iz medijskih krogov, ki jim je Freddie potem, ko so se mu številni v preteklosti posmehovali ali ga napačno navajali, še zaupal, je tudi Lesley-Ann sočustvovala s Freddiejem, ko je ta upravičeno tarnal nad bremeni enormne slave. Slave, ki si jo je tako kot številni drugi tako zelo želel (in zanjo garal) vse od mladih nog.

»Ustvaril sem pošast. Ta pošast sem jaz. Nikogar drugega ne morem kriviti,« je v družbi avtorice biografije v enem od zakotnih londonskih barov na višku slave tarnal Freddie. »Denar priteka, obožujejo me, živim v Montreuxu in v najbolj bleščečem delu Londona. Lahko si kupim stanovanje v New Yorku, Parizu, kjerkoli se mi zahoče. Razvajen sem. To mi omogoča tisti tip na odru. Njegova javnost to pričakuje. Skrbi me, kje se to konča. Kaj pomeni biti del enega od največjih bendov na svetu? To prinese svoje težave. To pomeni, da se ne morem sprehajati naokrog in iti na popoldansko pecivo v kakšno prijetno čajnico v Kentu. Te stvari moram vedno pretehtati. To je fantastično potovanje in uživam v vožnji, zagotovo. Ampak včasih pa ...«

Freddie se je navkljub vsem blagoslovom še kako zavedal prekletstva slave. Prav tako pa se je zavedal tudi svoje dvojnosti. Vedel je, da postane povsem drugačen človek, ko stopi na oder in se preobrazi v ’vrhunskega nastopača’: »Vem, da se moram peteliniti. Vem, da moram držati mikrofon in stati v točno določeni drži. In v tem uživam. Tako kot sem užival, ko sem gledal Jimija Hendrixa, kako molze svoje občinstvo. Dobil je svoje, feni pa tudi. Ampak zunaj odra je bil zelo zadržan človek. Mogoče je trpel, ker je poskušal izpolniti pričakovanja in vzbujati vtis divjaka tudi zunaj soja žarometov, čeprav v resnici ni bil. Ko sem tam gor, postane to zame zunajtelesna izkušnja. Tako je, kot da gledam navzdol nase in si mislim: ’Jebala, ta pa je faca!’ Potem pa se zavem, da sem to jaz: bolje, da se lotim dela.«

Vse to je Freddie zaupal Lesley-Ann v času, ko je bilo zanj najbolj nehvaležno zaupati novinarjem. Med vsemi rokovskimi zvezdniki je bil namreč prav Freddie najbolj vajen, da so ga izdali, še posebno novinarji. Pa vendar vse to takrat ni izšlo na straneh enega od časnikov, za katere je takrat delala Lesley-Ann. O vsem tem lahko tako prvič beremo šele v Freddiejevi biografiji, ki v doslej neznane detajle razkriva tudi Freddiejev izvor in otroška leta.

Od Londona do Zanzibarja

»Zelo skrivnosten je bil o svojem poreklu. Niti svojega pravega imena mi ni nikoli povedal. Kot križanec Orientalca in Azijca je imel precej temno polt, zato ni bilo mogoče prikriti dejstva, da prihaja ’od drugod’ ali da ima vsaj eksotične starše. To je moral očitno zanikati. Ne iz zlobnih namenov ali da bi bil rasist v kakršnemkoli pogledu. Nikakor ne, če pomisliš, kako je Jimija Hendrixa častil kot heroja,« je vedel o Freddieju povedati Tony Brainsby, prvi predstavnik Queenov za stike z javnostjo.

Tudi zato je Lesley-Ann za potrebe pisanja biografije spakirala kovčke in med drugim odpotovala vse do eksotičnega Zanzibarja, kjer je podrobno raziskala Freddiejevo otroštvo tako, da je govorila z njegovimi nekdanjimi prijatelji in sorodniki. Biografija zato poleg anekdot s turnej skupine postreže tudi z obilico zanimivih, predvsem pa ekskluzivnih intervjujev s Freddiejevimi bivšimi sošolci, sodelavci in bližnjimi.

V nadaljevanju navajamo nekaj zanimivejših opisov mladega Freddieja, ki jih je v njegovem rojstnem Zanzibarju uspela zbrati Lesley-Ann Jones.

Sestra Kashmira:

• »Ni vedno prišel domov za počitnice – včasih je ostal pri očetovi sestri v Bombaju ali pri mamini sestri in ona ga je pripravila, da je začel igrati klavir in risati. Bil je nadarjen na vseh področjih. To mi je šlo na živce, seveda. Mama in očka sta hranila vsa njegova šolska spričevala.«

Prijateljica Gita:

• »Nikoli nisem mislila, da je Bucky gej. Sploh ne. Nikoli nisem videla nobenega dokaza o tem. Mogoče so njegovi učitelji vedeli in so molčali o tem. Mi, njegovi prijatelji, se tega vsekakor nismo zavedali. Na nastopih se je rad razkazoval in na odru je bil absolutno v svojem elementu. V igrah je vedno igral dekliške vloge!«

Ravnateljica Janet:

• »Imel je navado, da je vsem pravil ’dragec’, kar se je zdelo malo čudno. Ko je bil tam, sem preprosto vedela, da je homoseksualec. V tistem času je bilo to resda nenavadno, vendar se je pri fantu, kot je bil Freddie, skoraj sprejemalo. Drugače bi bilo kratko malo nezaslišano,, pri Freddiuju pa nekako ni bilo. Bilo je okej. Pa ni bila samo faza v odraščanju, bilo je globoko v njem, bistven del njega. Bilo mi ga je žal, ker so se drugi norčevali iz njega. Hecno pa je bilo, da ga to menda ni motilo.«

Sošolec Bonzo:

• »Še vedno vidim tistega suhega in veselega fanta v modrih kratkih hlačah in beli srajci. Vedno je bil lepo oblečen, zlasti za kriket, ko se je njegov brezmadežno beli dres vedno zdel bolj bel od vseh drugih. Po revoluciji smo vsi odšli z otoka. Nisem vedel, kam je šel Freddie in kaj je postal. Šele pozneje sem izvedel, da sva hkrati oba živela v Veliki Britaniji. Šele po njegovi smrti sem ugotovil, da je moj nekdanji sošolec in dober prijatelj postal svetovno znan rokovski pevec.«

Priporočamo v branje!

Freddie Mercury – Bohemian Rhapsody

Dovršeno raziskana, sočutna in nesenzaciolistična knjiga Lesly-Ann Jones se osredotoča na obdobje v osemdesetih, ko so bili Queeni že na robu razpada, dokler jih ni nastop na Live Aidu spet trdno povezal. Biografija legendarnega pevca rokovske skupine Queen bo pred bralci v osupljivih detajlih izrisala najsodobnejši portret legendarnega glasbenega velikana tudi dvajset let po njegovi smrti.

Biografija se ponaša tudi z 32-stransko slikovno prilogo. Nekaj objavljenih fotografij je iz avtoričine zbirke, avtor večine koncertnih fotografij in fotografij skupine pa je legendarni fotograf Mick Rock, ki mu ne pravijo zaman kar ‘človek, ki je fotografiral sedemdeseta!’

Lesley-Ann Jones je časopisna novinarka in kolumnistka, ki je od zgodnjih osemdesetih do leta 1992 poročala o roku in popu za Daily Mail, Mail on Sunday, njegovo prilogo revijo You in The Sun. Glasbena novinarka in poznavalka, ki se lahko pohvali z več kot petindvajsetletno kariero v medijih, je tudi avtorica osmih knjig. Z otroki živi v Londonu; najstarejši je že odrasel in se je zapisal glasbi.

• “Čarobne, očarljive dvojnosti Freddieja Mercuryja nihče ni zajel bolje kot Lesley-Ann Jones.” (The Times)

Novo na Metroplay: Dedek Mraz opozarja: "Starši, ne delite otrok na pridne in poredne!"