Vasja Jager (kolumna) o bivših

Vir: Jana
22. 1. 2019

Nisem ponosen, a zadnjič me je nekaj prijelo, da sem se šel Facebook vohljača.

Po več letih sem preveril profile nekaj deklet, s katerimi si delim delčke preteklosti. Ne da bi se naslajal, še manj, ker bi iskal avanturo. Ob rečeh, ki se mi dogajajo, sem se pač spomnil nanje v upanju, da so tudi one zaživele življenja, po katerih so hrepenele. Toda slike in objave na njihovih profilih so mi pripovedovale drugačne zgodbe.

Povečini so ti profili skorajda enaki kot pred desetletjem ali še več. Nasmejane, previdno zloščene fotke s potovanj in z joge, objave o seminarjih za osebnostno rast, citati o odnosih in zapisi o času, ki da je le številka, ki jim v resnici ne more do živega - in podobno. Toda do zdaj sem se že naučil, da je tisto, kar ti ljudje najbolj glasno zatrjujejo, prav nasprotno od tega, kar dejansko občutijo. Sam dobro poznam te ženske in poznam njihove daljne sanje - in te sanje niso bile to.

Temveč so bili veliki, dobri upi o bližini in toplini, o sprejetosti in miru, o ustvarjanju in dozorevanju. Bile so sanje o življenju, ki ni za Facebook. Toda na neki točki so zadele ob zidove. Enim so strle srca nesrečne zveze, druge so predolgo iskale smisel v karieri, tretje je izdalo zdravje, spet četrte še zmeraj blodijo po planetu in iščejo boljši svet od tega, v katerega so bile rojene.

Želel bi si, da bi bilo drugače. Da jih okolica ne bi že od malega trgala na kosce s svojimi pričakovanji; da jih sistem ne bi silil v izbiro med preživetjem in kreativnostjo; da bi bilo več ljudi, ki bi bili sposobni prepoznati in ljubiti njihova bistva. Vse po vrsti so krasna bitja, zaradi katerih je svet boljši, in ne zaslužijo si drugega kot srečo. Ne bom nehal upati, da jih čez leta, ko bom naslednjič vohljal za njimi, najdem izpolnjene in pomirjene.