»Hodila sem po središču Ljubljane in srečala znanca. Prepoznal me je, mene, nekoč manekenko, ki je krasila modne revije in v drugih ženskah zbujala ljubosumje. \'Poglej se, kakšna si, kako si se zredila. Fuj!\' je kričal za mano. Ženska, ki je stala poleg njega, se je zlobno hihitala, verjetno privoščljivo. Počutila sem se izjemno ponižana. Bilo me je sram same sebe in najraje bi se udrla v zemljo, da me ne bi nihče videl.«
Tako se začne osebna izpoved Bojane Ivanović o bitki s telesno težo in čustvenim prenajedanjem.
Osamljeno otroštvo
Knjiga s pomenljivim naslovom 15 kg nesreče ni le še ena v množici knjig, ki govorijo o tem, kako shujšati, temveč je Bojana v njej razkrila negativne in uničujoče vzorce ter prepričanja, ki so prispevali h kopičenju kilogramov in iskanju tolažbe v hrani. »V zadnjih letih sem se borila s preveliko telesno težo, čustvenim prenajedanjem, neuspešnimi poskusi hujšanja in depresijo, zato se mi je lani utrnila ideja, da je vse, kar sem doživela in preživela tisto, o čemer bi morala napisati knjigo,« pravi nekdanja manekenka in Playboyeva zajčica, ki v svojem prvencu prizna, da je bilo njeno otroštvo polno osamljenosti in strahu.
»Otroštva se ne spominjam rada. Bila sem zelo mirna in sramežljiva, težko sem se vključila v družbo, nisem imela nobene samozavesti in nikoli se nisem znala postaviti zase, zato so se drugi otroci vedno spravljali name. Težave sem imela tudi z izražanjem in javnim nastopanjem. Kadar je bilo treba v šoli govoriti pred drugimi, sem se tresla, srce mi je razbijalo kot noro in oblivala me je rdečica. Šele v četrtem letniku srednje šole sem se malce odprla in postala bolj komunikativna,« se spominja Bojana.
V otroštvu ni imela težav s prenajedanjem, vendar se že takrat ni zdravo prehranjevala. »Hrana je bila pri nas nujno zlo, nikoli nismo ob njej resnično uživali. Nikoli nismo imeli kosila ali večerje kot ljubeča družina, ampak sta starša jedla vsak zase. Večinoma smo imeli na mizi krompir, kruh, riž, testenine ali pasulj. Sama sem bila precej izbirčna, tako da sem v osnovni šoli najraje jedla pomfrit in piščančje perutničke,« je zapisala v knjigi. Glavni vzrok za kopičenje kilogramov pripisuje zvezi, v kateri ni bila zadovoljna in srečna. »Počasi in nezavedno sem se začela ob prepirih s partnerjem tolažiti s hrano, in ker je bilo prepirov precej, sem veliko jedla.
Presenetljivo je, da se skoraj leto dni sploh nisem zavedala, kakšna sem postala, potem pa sem nekega dne doživela šok, ko sem se zagledala v ogledalu. Ko sem končno dojela, kaj sem naredila iz sebe, se je prava bitka šele začela, saj sem na podlagi prepričanj iz otroštva – pogosto sem slišala, da mi nikoli ne bo nič uspelo – imela o sebi precej slabo mnenje, zato mi je tudi pri nešteto poskusih hujšanja vedno znova spodletelo.«
Na robu propada
Ko je njena teža dosegla vrhunec, 76 kilogramov, je dosegla dno. Počasi je tonila v vse globljo depresijo, se zaprla vase in se izolirala od ljudi. »Popolnoma sem zanemarila samo sebe, pozabila na vse svoje sanje in tudi pozabila, kaj pomeni biti ženska. Pozabila sem, kako je čutiti iskren objem ali kako je, ko se ti nekdo iskreno nasmehne,« je zapisala. Njeno depresivno obdobje je trajalo skoraj tri leta. Takrat se je počutila, kot da ne obstaja, popolnoma je otopela in si o sebi mislila vse najslabše – da si ne zasluži ljubezni, dobrih odnosov in uspeha.
Neprijetno se je počutila v lokalih in restavracijah, zato je večino časa preživela doma. Vse težje ji je bilo tudi komunicirati z ljudmi. Pred družabnimi srečanji jo je stiskalo v prsih in glavi, čutila je strašno napetost in nervozo, ki sta se stopnjevali v tesnobo in panične napade.
Ko ji je bilo najtežje, ji nihče ni stal ob strani. Svoje stiske ni mogla zaupati nikomur, saj je imela občutek, da je nihče ne razume in da je niti ne želi razumeti. »Partner me je sicer nekako sprejemal, vendar mi ni znal zares stati ob strani in ni znal razumeti moje stiske.
Skozi terapije sva sicer ozavestila nekatere najine vzorce, da lahko drug drugega nekoliko bolje razumeva in danes morda lažje komunicirava, kot sva v prvih letih zveze, vendar je pred nama še ogromno dela na tem področju,« pravi Bojana, ki je dolgo časa partnerja krivila za svoje težave. A sčasoma je spoznala, da je človek v vsaki situaciji odgovoren sam zase in da te odgovornosti nimamo pravice prelagati na nikogar drugega.
Odrešujoča sprememba življenjskega sloga
Tri leta je trajalo, da je prišla do točke, ko ji je bilo dovolj propadanja in životarjenja. »Niti sama ne vem, kdaj točno sem imela dovolj tega, da življenje beži mimo mene, jaz pa doma ležim vsa nesrečna. Bila sem nekje na robu propada in vedela sem, da me čaka popolni propad, če se končno ne vzamem v roke,« iskreno pove Bojana, ki se izgube odvečnih kilogramov ni lotila le s treningi v fitnesu in odrekanjem hrani, temveč s spremembo življenjskega sloga.
Začela je počasi, korak za korakom, vendar je bilo vmes ogromno padcev in začasnih neuspehov. Toda s pomočjo terapevtke ji je uspelo prepoznati uničujoče vzorce iz otroštva, ki so jo ovirali pri doseganju ciljev. »Najtežje je bilo premagati oziroma odstraniti stara prepričanja - da sem zguba in da mi ne bo nikoli nič uspelo. Ogromno sem se morala posvečati sebi, prebrati veliko knjig, preživeti več ur pri terapevtki in na skupinskih terapijah, da mi je vsaj do neke mere uspelo odstraniti škodljiva prepričanja iz podzavesti. Seveda pa moram na sebi delati še danes, da ohranjam pozitivno naravnanost.«
Bitka s kilogrami je bila zanjo najtežja preizkušnja v življenju, a obenem tudi blagoslov. Če se to ne bi zgodilo, se namreč ne bi bila prisiljena soočiti sama s sabo in ne bi začela verjeti vase. »Vsekakor danes precej bolj verjamem vase, zavedam se, da je vse mogoče in trudim se biti v družbi izključno pozitivnih ljudi, ki širijo dobro energijo. Začela sem brati knjige za osebno rast, poslušati motivacijske govornike, najbolj pa mi je pomagala skupina za osebno rast, kamor sem hodila skoraj leto dni.«
Dolgo je bila izjemno kritična do sebe. Znala se je le poniževati in zaničevati, saj je verjela, da si ne zasluži pohvale. Na vprašanje, ali se ima zdaj rada, odgovori: »Imam se precej bolj rada, kot sem se imela prvih 29 let. Še vedno se moram naučiti popolnoma ljubiti samo sebe, vendar sem z vztrajnim posvečanjem sebi na zelo dobri poti. V svoji koži se zdaj dokaj dobro počutim, ker drugače razmišljam in se ne obremenjujem več z nepomembnimi malenkostmi kot nekoč.«
Ne doživlja se več kot žrtev, ki ne more ničesar spremeniti in do katere je življenje krivično. Zaveda se, da sta njeno počutje in uspeh v celoti odvisna le od nje. Kadar jo preplavijo stari strahovi in dvomi, se ne vdaja več obupu in se ne tolaži s hrano, temveč se zna motivirati in opomniti, da je na pravi poti in da ji bo uspelo.
S knjigo želi nagovoriti tiste, ki se že več let neuspešno spopadajo z odvečnimi kilogrami in ne verjamejo vase. Želi jih opogumiti, da vzamejo življenje v svoje roke in jim priporoča, naj najprej preverijo ali jih pri hujšanju ovira kakšno prepričanje, ki ga nezavedno nosijo v sebi. Prav tako jim svetuje, da počnejo tisto, kar jih resnično veseli, ker jih bo to napolnilo z energijo in veseljem, zato bodo imeli precej več volje za telovadbo in zdravo prehrano.
»Za konec pa morda še čisto klasičen nasvet – ukvarjajte se s športom, ki ga imate radi, in se izogibajte drastičnim dietam, saj vam bodo odvzele voljo in pogum. Priporočam, da se pri prehranjevanju držite osnovnih načel – torej, da odstranite s svojega jedilnika belo moko, sladkor, predelane ogljikove hidrate, predvsem pa vam polagam na srce, da verjemite vase,« z nasmehom pove Bojana, ki je zdaj končno dovolj pogumna, da sledi svojemu srcu in verjame, da si zasluži srečo.
Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Tibor Golob, Primož Predalič, Sašo Radej