Oblikovanje gline je umetnost, a tudi proces sproščanja, spoznavanja samega sebe in lahko celo uničevanja 'slabega'.
Naši dnevi so naporni, po glavi nam šviga tisoč in ena misel – sprostitev je obvezna! Nekateri gredo v telovadnico, hribe, na masažo, drugi se sproščajo ob dobri knjigi, filmu, nekateri odklopijo s kakšno drugo zabavo.
Glina velja za snov, ki ima terapevtsko moč – nekateri jo uživajo, drugi se vanjo potopijo v kopeli in tako dalje. Sama sem izbrala ustvarjanje z glino – saj je delo z rokami, posebej z glino, pomirjujoče in deluje terapevtsko. Skupaj z beograjsko umetnico Bojano Ristevski, ki je pred kratkim v Ljubljani odprla galerijo Juha studio keramike, sva o terapevtskem potencialu z oblikovanjem gline pokramljali na delavnici 'Zlomite nekaj'.
Ste diplomirana oblikovalka keramike. Zakaj ste izbrali ravno glino?
Z glino sem se srečala že kot zelo majhna deklica, saj sem se rada igrala z zemljo in blatom. Prvi resnejši stik pa sem z glino imela med pripravami na sprejemne izpite na fakulteto. Takrat sem spoznala, da sem poleg risanja in slikanja nadarjena tudi za oblikovanje z glino.
Glina velja za tudi za zdravilen, terapevtski material ...
Ja, poznamo različne vrste gline, po kemijski sestavi so bogate z minerali in oligoelementi, ki so za zdravje pomembni. Pripisujemo ji visoko energetsko moč in sposobnosti, da srka toksine oziroma jih veže nase in krepi imunski sistem. V naravi najdemo različne vrste gline, za zaužitje oziroma oralno uporabo pa je primerna le zelena glina. Mi smo denimo na delavnici uporabili belo glino. To, da delo z glino deluje pomirjujoče in terapevtsko, sem spoznala skozi dolgoletno lastno izkušnjo oblikovanja gline.
Kako točno se lahko z gnetenjem in oblikovanjem gline sproščamo?
Glina se pogosto uporablja v raznih oblikah art terapije in psihoterapije. Obstajajo številne študije in aktivna praksa, vendar na žalost pri nas ne oziroma redko (izjema so denimo osebe s posebnimi potrebami). Delo z glino omogoča, da se skozi neko enostavno in sproščeno izkušnjo dela in oblikovanja prebudijo razne emocije, spomini, fantazije na različnih nivojih zavesti. Dotik je ključno in primarno čutilo in način odnosa do okolice, tako da je lahko oblikovanje gline neki neverbalni in primarni jezik, s katerim včasih lažje izrazimo emocije in bolj ali manj zavestne misli.
Sicer niste terapevtka, ampak v prvi vrsti umetnica, kako pa lahko po vaših izkušnjah oblikovanje z glino pomaga posamezniku?
Res je, sama sem predvsem umetnica, ne terapevtka, tako da je moje znanje v veliki meri plod lastne izkušnje. Najboljši primer tega je moje diplomsko delo na fakulteti. Ukvarjala sem se s sitotiskom na keramiki. Risbe so se prepletle v nekaj slojih in na koncu so nastali popolnoma nove motivi in vsebine. Ko je minilo nekaj časa, sem ob pregledovanju in analizi nastalega dela spoznala, da je na glini odtisnjen direkten odraz mojih tedanjih skritih misli, emocij, razmišljanj in moje podzavesti. Tako so moje skulpture tudi moja terapija.
Zakaj ste se odločili, da poskusite z neke vrste 'terapevtsko' delavnico?
To je bila prva poskusna delavnica in koraki še niso dokončno definirani. Ideja je, da vsakdo razmisli in si zamisli, kaj bi bil potencialni predmet ali figura, ki bi lahko simboliziral ali predstavljal nekaj, kar nas dela nezadovoljne ali razdražene. Skozi proces oblikovanja pa naj bi v sproščeni in dobri, tudi humorni atmosferi govorili o osnovah in tehnikah oblikovanja keramike, kot tudi o terapevtskih učinkih. Na koncu pa nastala dela skupaj analiziramo, kmalu po tem pa tudi uničimo.
Ja, na koncu smo izdelek, ki smo ga izdelali, tudi razbili – zakaj?
Lomljenje keramike je star, dobro znan način za sproščanje stresa. Na voljo pa so razne tehnike: zabadanje, sekanje, udarjanje, gnetenje, metanje ob tla in potem po želji spet: oblikovanje. Kdo ve, morda si nekdo zaželi dokončati, speči in zadržati delo, ki ga je naredil in 'pomilostil'.
Je res glina lahko boljša terapija kot recimo slikanje?
Oba načina ustvarjanja sta dobra terapija, vendar oblikovanje z glino lahko daje kdaj več možnosti za analizo, ker gre za tridimenzionalno formo. Da sem bolj konkretna – obstaja primer nekega pacienta, ki je na terapiji z glino naredil portret z dvema obrazoma, kar bi bilo težje narediti z risbo.
Kakšnih vrlin se lahko naučimo prek ustvarjanja z glino?
Številni mislijo, da je delo z glino umazano delo, a to ne drži. Je mirno, natančno in organizirano. Če želimo imeti končen izdelek, je proces dela dolgotrajen oziroma delo je treba narediti do konca (oblikovanje, sušenje, barvanje, pečenje itd.), bližnjic ni – zato se zaradi tega procesa lahko učimo potrpljenja. Naučimo se stvari narediti do konca, kar nas uči tudi odgovornosti. Zagotovo smo se že znašli v položaju, ko smo imeli goro nedokončanih obveznosti in dela. Prek dela s keramiko pa se naučimo dokončati stvari do konca, naučimo se organiziranosti, ničesar ne puščamo za seboj.
Kaj o sebi lahko ugotovimo na takšni delavnici?
Prepričana sem, da se na tej delavnici naučimo nečesa o sebi, pridobimo nekaj samozavedanja, samozavesti in predvsem novo izkušnjo.
Besedilo: Ksenija Sedej // Fotografije: osebni arhiv Bojane Ristevski
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču