Mejna osebnostna motnja prizadene celotne družine, saj bolnike, ko so ti pod stresom, anksiozni ali frustrirani, sili v razdiralno vedenje prav do najbližjih.
Zelo pogosto se v družini razvijejo toksični vzorci odnosov, ki povzročajo konflikte in odtujenost med družinskimi člani. Ti vzorci, če jih pravočasno ne ustavimo, lahko pripeljejo družino do točke zloma, ko se družinski člani pričnejo izogibati družinskim srečanjem in skupnim dejavnostim, namesto da bi si želeli vzdrževati povezanost.
Šele ko so ti vzorci prepoznani, lahko družinski člani sprejmejo ukrepe za ohranitev celovitosti družinske enote.
Razdiralna tekmovalnost
Posamezniki s simptomi mejne osebnosti (MOM) ponavadi tekmujejo s svojimi družinskimi člani, namesto da bi z njimi sodelovali. Motnja jih spodbuja, da večino virov vidijo kot redke in so zato nagnjeni h kopičenju. To vključuje tekmovanje za finančne vire, kot je dediščina, naklonjenost ali odobravanje staršev ali avtoritete, raznim prednostim, kot je sedenje na prednjem sedežu avtomobila in podobno. Tekmujejo tudi za pozornost, včasih na provokativen način.
V spodnjem primeru mlajša ženska, ki ima simptome MOM, tekmuje s svojimi brati in sestrami za pozornost na materini rojstnodnevni zabavi. Za potrebe nazornosti (pri čemer resnično ime osebe ne igra nobene vloge) ji dajmo ime Renata.
Renata je vstopila v gostinsko dvorano oblečena v razgaljena oblačila, na sebe pa je navesila večino svojega nakita. Poskrbela je, da je bila tam prva in se postavila za hosteso, čeprav sta dogodek načrtovala in plačala njeni dve sestri in brat. Razporedila je vse karte z imeni sedežnega reda na mize tako, da je ona sedela s starši za njihovo mizo, njeni bratje in sestre pa so sedeli za drugimi mizami.
Ko je prišla njena starejša sestra Laura, sta imeli naslednji dialog:
Laura: Renata, kdo je razporedil kartice?
Renata: Jaz.
Laura: Se ti ne zdi, da bi vsi radi sedeli z mamo na njenem rojstnem dnevu?
Renata: Pa saj si z njo.
Laura: Mislim za isto mizo z njo.
Renata: Mislil sem, da bo preveč gneče.
Laura: Kdo te je postavil za glavnega? Do zdaj sploh nisi sodelovala pri organizaciji dogodka.
Renata: Vedel sem, da nočeš, da sodelujem. Hočeš mamo samo zase.
Laura: Ti si tista, ki naju je zdaj dala narazen.
Renata: Zdaj imam pa dovolj. Ne bom prenašala tega sranja od tebe.
Laura: Od mene?
Renata: Ali takoj greš ti ali pa bom šla jaz.
V zgornjem primeru Renata tekmuje za pozornost in naklonjenost staršev tako, da se provokativno oblači, si poskuša pripisati zasluge za dogodek in nato fizično odstrani svoje brate in sestre iz materine bližine. Ko je Laura to izzvala, je Renata iz tega naredila dramo tako, da je zakričala na svojo sestro in nato nenadoma odšla, s čimer je še naprej pritegoval pozornost nase in 'kaos, ki se je dogajal nje'. Ta vrsta tekmovalnega vedenja je uničujoča za družinsko strukturo.
Druga vrsta tekmovalnega vedenja, ki je pogosta v družinah z MOM in je zelo destruktivna za družinsko strukturo, se imenuje triangulacija, v nadaljevanju pojasnjuje klinični psiholog in psihoterapevt Daniel S. Lobel, ki je vse te situacije iz resničnega življenja popisal za Pshichology Today.
Triangulacija
"To se zgodi, ko oseba z MOM v prepir ali nesoglasje potegne tretjo osebo, da bi se ji ta pridružila proti 'nasprotniku'. V družinskem kontekstu to pomeni, da se družinski člani postavijo proti drugemu, kar je odnosno zelo destruktivno in družino hitro pripelje do točke preloma," pojasnjuje
V naslednjem primeru se Renata, ki ima simptome MOM, prepira z mamo, ko poskuša triangulirati svojega očeta.
Renata: Mami, me lahko pobereš na avtobusni postaji v nedeljo zjutraj, prosim?
Mama: Ob kateri uri prideš?
Renata: Moj avtobus pride okrog 4. ure zjutraj.
Mama: Zakaj prideš tako pozno?
Renata: Zakaj pa bi bilo to pomembno?
Mama: Enostavno se ne počutim varno bo takšni uri tam na avtobusni postaji.
Renata: Mami. Saj je popolnoma varen.
Mama: Še vedno je temno in tam nikogar ne bo.
Renata: Če ni nikogar, ti nihče ne more nič slabega narediti.
Mama: Ali ne moreš priti domov malo pozneje ali pa malo prej?
Renata: Oče. kaj pa ti misliš? Ali je varno, da me mama pobere na postaji ob štirih?
Renata je zdaj postavil očeta v nemogočo situacijo. Če bo rekel, da se mu zdi varno, da mama pride po njega, potem izda svojo ženo, ker se je strinjal s hčerko in jo tako potisnil v položaj, v katerem se ne počuti varno. Če pa bo rekel, da se strinja s svojo ženo, se bo Renata počutila napadeno in bo začela kriviti očeta.
Kaj lahko storite
Ker MOM prizadene celotno družino, je za dobre rezultate potrebno, da se z boleznijo tudi 'spopade' cela družina.
Ena od strategij je spodbujanje sodelovanja z neudeležbo v konkurenčnih dejavnostih.
V primeru triangulacije bi bilo od Renatinega očeta odvisno, ali bo zavrnil sodelovanje pri vsiljevanju tekmovanja. Na vprašanje o tem, ali je avtobusna postaja ob tako zgodnji jutranji uri varna, bi namreč lahko odgovoril: "To je med tabo in tvojo mamo." Še bolje pa bi bilo, če bi lahko rekel: "Težava ni v tem, ali je varno ali ne, vprašanje je, ali se tvoja mama počuti varno ali ne."
V drugih tekmovalnih situacijah, kot je, kdo bo na praznovanju materinega rojstnega dne sedel za njeno mizo, pa se je najbolje lotiti preventivno.
Renatino vedenje bi morali bratje in sestre predvideti, saj so njene vzroce vedenja dodobro spoznali že tekom odraščanja.
Tako bi vse lahko uredili že dan prej. Prav tako bi ji morali sporočiti vnaprej in zelo natančno. Lahko bi ji rekli "Vsi bomo sedeli za mizo z mamo in očetom" ali "Laura bo pozdravila goste, ko bodo prišli." Če Renata to na dogodku poskušala izpodbijati, pa bi jo lahko spomnili, da je bilo vse dogovorjeno že veliko prej.
Dosledna koordinacija družine, usmerjena v zaviranje tekmovalnega vedenja in spodbujanje kooperativnega vedenja, bo okrepila družinsko strukturo ter povečala njeno zadovoljstvo in trajnost.
- Preberite tudi: Mejna osebnostna motnja (MOM): z ustrezno terapijo lahko izzveni
Nima popolnega nadzora
Kaj sploh je mejna osebnostna motnja (MOM), imenovana tudi borderline, in ali Renata vse to, kar počne, počne nalašč?
Za MOM so značilni štirje prepoznavni dejavniki:
- čustvena nestabilnost,
- moteni vzroci mišljenja ali zaznavanja,
- impulzivno vedenje
- in intenzivni, a nestabilni odnosi.
Čeprav diagnozo spremlja precejšnja negativna stigma, pa ravno prepoznavanje in s tem večje razumevanje motnje prinaša tudi koristi.
"Eden od njih je spoznanje, da oseba z MOM nima popolnega nadzora nad tem, kako se obnaša. Prav tako je značilno, da ima, tako kot tudi vsi drugi, slepo pego za te svoje izbruhe," ve povedati sestra takšne osebe z MOM. "Kar počnejo, je delno avtomatično ali pa je naučeno vedenje. To je vzorec vedenja, o katerem ne razmišljajo ali se zanj zavestno ne odločijo. Ko so anksiozni, pod stresom ali frustrirani to enostavno naredijo."
Motnja sicer ne povzroči, da oseba z MOM na primer laže, gre pa laganje ali prirejanje dejstev pripisati poskusom prikrivanja impulzivnega vedenja, ki se ga oseba z MOM močno sramuje.
Je lahko kdaj bolje - za osebo z MOM in njene najbližje?
Lahko. Z ustrezno terapijo.
Dialektična-vedenjska terapija je bila ustvarjena prav za pomoč osebam z MOM (in obeti so z njo zares dobri). Ta vrsta terapija se je kasneje dobro izkazala tudi za pomoč pri anksioznih in depresivnih motnjah, boljšem obvladovanju stresa in učenju boljše regulacije čustev slehernika.
Psihiatrinja o terapiji
Na priljubljenem slovenskem forumu Med Over Net je o dialektično-vedenjski terapiji (DBT) avtorice Marshe M. Linehan že pred časom v povezavi z MOM tole zapisala dr. Leonida Zalokar:
"Program je večstopenjski, sestavljen iz skupinske in individualne terapije – usmerja pa se predvsem na področje čuječnosti, učenja strategij za premagovanje stiske, urejanje vsakodnevnega življenja, učenja ustrezne komunikacije in vzpostavljanja konstruktivnih odnosov. Gre pravzaprav za treninge različnih veščin, pri nas je razširjena in delujoča po podobnih principih vedenjsko kognitivna terapija."
Nato svoj daljši zapis na istem mestu nato končala z:
"Izbira psihoterapevta predstavlja pomembno osebno odločitev. Študije nedvoumno tudi potrjujejo, da je uspešnost psihoterapije odvisna predvsem od kakovosti odnosa med terapevtom in klientom (45%), uporaba modalitete/tehnike pa prispeva k uspešnosti terapije (približno)20%. Pri zdravljenju MOM je prvenstveno pomembno temeljito terapevtovo poznavanje motnje, torej poznavanje temeljnih principov zdravljenja MOM – na kaj in na kakšen način se usmeriti na klientova kritična področja (zato gre v tem primeru za stopenjski program) in predvsem vzpostavitev kvalitetnega odnosa s klientom."
Po mnenju Zalokar zatorej ni nujno, da terapevt, ki se formalno ni izobraževal za določene programe, npr. dialektična-vedenjska ali STEPPS, ne more biti uspešen pri zdravljenju MOM: "Zagotovo pa mora poleg zgornjih zahtev biti pravi človek za to."
Povzeto po Psychology Today, Bussiness Insider in drugi viri.
Preberite tudi: Najprej nebesa, naslednji trenutek pekel! Tako je, če ima vaš bližnji mejno osebnostno motnjo!
Novo na Metroplay: Perica Jerković o družinskih trenutkih, delu komika in čisto prvem nastopu