Že v osnovni šoli se je mama jezila nanj, ko je iz šole prihajal brez barvic. Mimogrede jih je razdelil tam, kjer jih niso imeli.
Solidarnost ima zapisano v genih, podedoval jo je po babici. Profesor zgodovine jo prenaša tudi na svoje dijake. Društvo UPornik trenutno rešuje 536 stisk. Pravica do stanovanja bi morala biti zapisana v ustavo, pove. Z organizacijo dveh koncertov je društvu UPornik uspelo preprečiti šest deložacij.
Kaj je sprožilo prve akcije?
To je bilo v meni, potrebna je bila le kritična masa takih zgodb. Leta 2008 so na moja vrata začeli prihajati dijaki. Ne z izgovori, tipičnimi za najstnike. Prišli so prosit za pomoč. Povedali so, da sta oba starša čez noč ostala brez službe. Neko soboto je bila pika na i. Doma imamo dve razvajeni riti in me je mulec poslal po sveže žemljice za zajtrk. Srečal sem nekdanjo sodelavko, ki je stala pred vrati javne kuhinje. Presenečen sem jo vprašal, kaj pa ona tu počne, ker vem, da ni iz našega konca. Rekla je: »Veš, Boris, jaz pa že nekaj let hodim v javno kuhinjo, ker z možem nimava niti za preživetje.« To me je strgalo in rekel sem si, zdaj je pa tega dovolj.
Svojo humanitarno pot ste začeli v društvu Žvižgač, pa so se vaše poti razšle.
Prostovoljstvo je zelo zahtevna zadeva, kjer moraš biti absolutno predan poštenosti. Ko se je na Žvižgaču pojavila večja vsota denarja, so se začele stvari, ki mi niso bile všeč. Od netransparentne porabe do čudnih idej in notranjega rivalstva. Take stvari se v prostovoljski nevladni organizaciji ne smejo dogajati. Odločil sem se umakniti. Bil sem razočaran, ker sem sodelavce sam izbral in sem jim tudi zaupal. Pa se je izkazalo, da sem se slabo odločil. Prostovoljstvo je poslanstvo, ki ga moraš opravljati za sočloveka.
Delo nadaljujete v UPorniku.
Žvižgač je bil dobra generalka za UPornika. Sprevidel sem napake in jih ne bom ponavljal. Zdaj vajeti držim popolnoma v svojih rokah in zelo diktatorsko vodim zadevo. Če se pojavi napaka, stoodstotno prevzamem odgovornost.
Kakšno formalno obliko ima UPornik in kake prednosti prinaša?
To je hecna zgodba. Prek FB me je našel frančiškan, pater Bogdan Knavs. Leta 2007 je registriral humanitarno organizacijo, ki mi jo je želel predati, ker mu je v zadnjih letih postala breme. Najprej sem se branil, češ da sem deklarirani ateist, da se sploh ne poznava in nimava nič skupnega. Pozneje sem odprtih rok ponudbo sprejel, ker imamo bistveno več ugodnosti. Razlika je ogromna, opravičeni smo plačevanja davka, lahko se prijavljamo na razpise, letos smo denimo od občine dobili 10 tisoč evrov pomoči, brezplačno uporabo dvorane za koncert. Na vsako plačano položnico bi sicer morali državi plačati 22-odstotni davek. Tudi za brezplačne prostore bi lahko zaprosili, pa nam jih je odstopilo podjetje Klima Petek, ki noče ne najemnine ne stroškov. Na lastni strošek so nam celo opremili pisarne.
Kako opravite z negativnimi kritikami?
Moja babica je vedno rekla: »Ogromno ljudi te bo cenilo v življenju in te spoštovalo po dejanjih, en del pa ti bo metal polena pod noge.« Ampak to je dobro, ker ostaneš pozoren in delaš manj napak. Kritiko poskušam razumeti in se iz tega kaj naučiti. Osebno me kritike ne prizadenejo, prizadene me lahko le nekdo, ki mu zaupam in ga imam rad. Pred vsakimi volitvami se pojavi več provokacij, ker pričakujejo, da bom kandidiral za predsednika morda župana. Vse te kekce lahko potolažim, da nič ne bo, ker sem sinovoma obljubil, da nikoli ne vstopim v politiko.
Kakšen je vaš delovni dan?
Moj dan se začne ob šestih zjutraj in se konča okrog ene ure naslednji dan. Učim v šoli, predavam na Dobi, UPornik mi vzame ogromno časa, dnevno vsaj pet ur. Ogromno je telefonskih klicev, ves čas sem v akciji. Pa ne želim izpasti žrtev, ker to res nisem, znam biti tudi lenoba. Po naravi sem športnik in tak je moj življenjski moto. Vsak dan vzamem kot dober trening, včasih je rezultat dober, včasih je treba ponoviti vajo.
Kaj na to pravi družina, bližnji?
Maja je edina ženska na svetu, ki je sposobna živeti s takim človekom, kot sem jaz. Ona mi pravi, da sem vulkan, ki izbruhne vsake toliko, pa nikoli ne veš, kdaj. Sinova vesta, da bom v tistem trenutku, ko me nujno potrebujeta, spustil vse iz rok in jima bom na voljo. Podporo imam v sodelavcih, največ energije pa mi dajo moji dijaki. Brez heca, do konca pouka me napolnijo z energijo. Potem pa so tu še moji UPorniki. V bistvu sem zelo srečen človek.
Vsakodnevno se srečujete z groznimi zgodbami. Kako shajate s tem?
Ni me strah joka in zelo veliko jočem. Potem zagrabimo zadevo in jo poskušamo rešiti.
Kdaj je sočutje nehalo biti samoumevno?
Z novim sistemom. Ko smo dušo prodali turbokapitalizmu, smo pozabili na temeljno vrednoto – to je solidarnost. Na glas debatiramo o pojmu demokracija. Ta je navadna floskula, ki nam jo prodaja politika. Demokracije ni, obstaja pa solidarnost.
Kriza naj bi šla h koncu. Je bede manj?
Ne! Morate se zavedati, da so si ljudje z životarjenjem od leta 2008 ustvarili take dolgove, da jih ne bodo poplačali nikoli, niti če socialno iz dobrih 290 evrov dvignejo na 500 evrov, niti če uzakonijo univerzalni temelji dohodek (UTD). Morate vedeti, da je to dolg, ki si ga ljudje niso sami pridelali, v to so bili pahnjeni. Zato pa prihaja do množice deložacij, takih ljudi je armada!
Smo ljudje decembra kaj bolj človeški in sočutni?
Smo, smo. Nabere se več denarja. Našim ljudem smo namenili bone za Europark. Seveda sem takoj dobil granato, češ kaj se grem, da je to luksuz. Če si reven, še ne pomeni, da si vsaj enkrat na leto ne moreš privoščiti nečesa posebnega. Res v osnovi ljudem priskrbimo hrano, ampak ne vidim razloga, da si ena mamica samohranilka ne bi mogla nakupiti šmink za 10 evrov ali pa si neka upokojenka ne bi mogla kupiti novih nogavic, da ne bo vedno nosila ponošenih s Karitasa! Decembra pa sicer ne maram in bi ga najraje prespal. Ves december gledam drugo plat naše realnosti.
Besedilo in fotografije: Helena Kosi Odlak
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču