Boris Sušec se je odločil, da bo konjem pomagal na edini način, ki ga do takrat še ni preizkusil.
V filmu Šepetati konjem lahko vidimo prizor, v katerem Robert Redford vstopi v hlev pri motelu in prvič vidi Pilgrima. Spusti ga na svetlo in ga opazuje. Opazuje njegovo gibanje, njegove mišice, njegovo miganje glave in repa, njegove oči in ušesa. To je prizor, ki se je Borisu Sušcu najbolj zasidral v spomin. Prav ta film je namreč v njem zanetil željo, da bi tudi sam postal »šepetalec konjem«.
Drugačen način reševanja težav
Poleg njegove velike strasti do konjev ga je k tej odločitvi najbolj pritegnil način, kako se je Robert Redford lotil »reševanja« Pilgrima, saj je šlo za popolnoma drugačne metode, kot jih je bila takrat večina vajena. »Pokazal je povsem nov odnos oziroma pristop do težav, ki jih je imel konj, in se lotil reševanja na podlagi naravnega konjarstva, kar mi je bilo do takrat še čisto tuje. In to me je pritegnilo. Iskati rešitve drugje,« je svojo fascinacijo opisal Boris, ki je takrat tudi sam imel težave s svojim konjem. Zdelo se mu je, da je tovrstni pristop vredno preizkusiti, saj se takega načina še nikoli prej ni lotil. In obrestovalo se je.
Prvi konj, ki mu je Boris pomagal, je bila njegova kobila Sissy. Sissy je bila zelo temperamentnega značaja in težko jo je bilo ustaviti. Nekega dne, ko sta galopirala po makedamski poti, je njuna pot prečkala glavno asfaltno cesto, kobili je spodrsnilo in oba sta padla. »Takrat sem se šele dobro zavedel problema, ki ga imava, in začel sem iskati znanje,« je začetek svoje poti k zdravljenju konj opisal Boris.
Kako se naučiti naravnega konjarstva
Boris Sušec je v okviru svojega izobraževanja obiskal številne delavnice v Avstriji, Italiji in Švici. Tri mesece je preživel v ZDA pri Patu Parelliju, štiri mesece pa v Švici pri »master inštruktorju« Berniju Zambailu. Vsemu temu je bilo treba dodati še veliko branja strokovne literature in posvečanje ogromno časa lastnim konjem, reševanju njihovih problemov in preizkušanju različnih tehnik. Naučil se je brati njihovo telesno govorico in govorico njihovega obnašanja, posvetil pa se je tudi proučevanju vedenja konjev, ki se pojavi, še preden odreagirajo na določeno situacijo. Vsak konj je namreč poglavje zase in potrebuje malo drugačen pristop.
Opisati, kaj točno počne in kako to počne, je težko, za lažjo vizualno predstavo ogled filma Šepetati konjem gotovo ni odveč. Z besedami je opis njegovega dela nekako takšen: naravno konjarstvo uči ljudi brati telesno govorico konja, da lažje razumejo, kaj se s konjem dogaja in kako ravnati z njim. Prav tako v ljudeh razvija občutek za obladovanje lastnih odzivov, za prepoznavanje težav, še preden se razrastejo v velik problem, in za sodelovanje med konjem in človekom. »Če želimo, da bo naš konj odziven, spoštljiv, poslušen, vodljiv in zaupljiv, si moramo za njegovo vzgojo vzeti čas, potrebujemo določeno znanje, biti pa moramo tudi potrpežljivi. Brcanje, pretepanje in vlečenje za vajeti nas do tega ne bodo pripeljali. Priznati si moramo, da je za pridobitev nečesa dobrega in elegantnega potrebno veliko truda in trdega dela, ne pa trpljenja, in tukaj ni nič drugače. Seveda je veliko odvisno tudi od tega, kako smo bili naučeni sami, saj te vzorce prenašamo naprej,« je razložil Boris.
Leta izkušenj pa so mu prinesla predvsem zavedanje, česa vsega še ne ve: »Kljub znanju, ki ga imam, se še vedno najde konj, kjer ti tudi vse to znanje ne pomaga in moraš iskati nove in nove rešitve. Z leti postaneš bolj previden, ne siliš s konjem v situacije, ki bi lahko bile nevarne zate ali zanj. Začneš se tudi zavedati, koliko človek dejansko vpliva na konja, sploh pri mladih konjih, kjer lahko naše napake in neznanje konja zaznamujejo za celo življenje. In vse to znanje poskušam prenesti ljudem, ki jih učim.«
Nenavaden zmenek
Borisu pri svojem delu prav gotovo ni dolgčas, saj ga tako ljubezen do svojega dela kot tudi nenavadne situacije spremljajo na vsakem koraku. Ena izmed anekdot, ki jih je delil, je šla nekako takole: Ko sta nekega večera odšla z ženo v kino, sta ob avtocesti videla stati mlado žrebe. Čeprav je bil lastnik ob žrebetu prisoten, je delovalo nevarno. Žena je že z enim pogledom na Borisa vedela, kaj bo sledilo, in prav je imela. Boris je zavil z avtoceste, obrnil in se še enkrat zapeljal mimo, da sta se lahko ustavila pri žrebetu in lastniku ponudila pomoč. Žrebe je namreč zašlo od mame pod nadvozom in pristalo na odstavnem pasu avtoceste, bilo je izmučeno in lačno. S skupnimi močmi so ga nato le varno spravili nazaj do mame. »No, to je bil res nenavaden zmenek,« je svojo pripoved sklenil Boris.
Tako kot on deluje terapevtsko na konje, pa lahko tudi konji terapevtsko delujejo na ljudi: »Konj je naše ogledalo, vse naše napake se izražajo na njem. Prav tako pa nas konji lahko naučijo čustvene stabilnosti in tega, da ne hitimo, da razmislimo, preden ukrepamo, da smo potrpežljivi, torej naučijo nas lahko vse to, kar današnjemu sodobnemu človeku primanjkuje.« Sicer pa za Borisa ni boljše terapije kot to, da lahko po dolgem in napornem dnevu osedla svojega konja, ki mu povsem zaupa, in z njim odjaha v sončni zahod.
Besedilo: Patricija Fašalek
Fotografije: Nuša Osredkar
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču