Letošnji nagrajenec za knjigo leta na Slovenskem knjižnem sejmu s strani strokovne komisije in občinstva, avtor knjige Slovenski klasiki 1 - Zgodbe iz doline Netflorjanske, Boštjan Gorenc Pižama, bo svoja razmišljanja o branju delil z mladimi v okviru Slovenskih dnevov knjige na Mladinskem festivalu angažiranega pisanja Itn.
Story: Kakšno izkušnjo imate iz šole, ko ste se učili o naših literarnih klasikih?
Večinoma mi je bilo zanimivo. Imel sem srečo, da sem imel normalne učiteljice za slovenščino, sploh v gimnaziji, ko me je poučevala genialna profesorica Soča Švigelj, ki je razlagala z žarom. Zdi se mi, da je tudi v knjigi SLOLvenski klasiki 1 precej ostankov z njenih predavanj. Tako živo nam je predstavila recimo, kakšna tragedija je bila v šestdesetih, da se je Menartu polil konjak, ker si ga je lahko privoščil le takrat, ko je dobil honorar. Sicer je bila stroga, zahtevala je veliko, ampak sem od nje tudi dobil.
Story: Je poznavanje klasikov nujno za razumevanje sodobne literature?
Za razumevanje literature ti morajo stvari biti jasne, to, kako so se razvijale. Nič ne nastane v vakuumu. Vedno gre za jemanje stvari, ki že obstajajo, potem pa nadgrajevanje ali prelom s tradicijo in iskanje nove avantgarde. Vprašanje je le, pri katerih letih začeti brati določena dela. Če recimo v knjigi, kot je v Cankarjevi črtici Skodelica kave, nastopajo otroci, to še ne pomeni, da je knjiga za otroke. Črtica je genialna, če študiraš psihologijo. V njej bereš o travmah, občutku krivde, o nezmožnosti komunikacije z materjo. Ko pa si star šest let, potrebuješ zgodbo z jasnim koncem, rešitev, mora se zgoditi nekakšna katarza. V vseh pravljicah, za katere sicer zdaj pravimo, da so krute, kot je Rdeča kapica, na koncu zmaga dobro, kar je med drugim tudi dobro za vzpostavljanje vrednostnega sistema.
Story: Je pomembno, kdaj se kaj odločimo brati?
Z branjem si gradiš aparat, s katerim se potem pripravljaš na sprejemanje sveta. Če si prebral nekaj stvari, govorim o problemskih romanih, v katerih so junaki mladi, imajo težave in opisujejo, kako so se z njimi spopadali in kakšne rešitve so našli po tem, ko so naleteli na nekaj takšnega, kot so motnje hranjena, smrt, ločitev staršev, zasvojenost ... Mladi bralci lahko ugotovijo, da niso edini s takšnim problemom.
Story: Kaj pa, ko si odrasel?
Takrat so bolj zanimivi liki, ki imajo moralne sivine, pozneje povsem moralni junaki niso več zanimivo branje. Odrasli potrebujemo te sivine.
Story: Komu je namenjena vaša knjiga SLOLvenski klasiki 1?
Pisal sem jo za generacijo od 20 do 50 let, ampak tudi za srednješolce. Berejo jo pa tudi osnovnošolci. Ravno na knjižnem sejmu je pristopila družina, z njimi je bila hčerka, stara devet let, ki je tudi brala knjigo, in je povedala, da ji je v knjigi najbolj zabavno tisto, ko Zvezdica Zaspanka reče: "Shit." Ko pa knjigo berejo odrasli, se smejijo parodijam na politiko.
Story: Ste si pri uporabi jezika dali ustvarjalno svobodo?
V knjigi večinoma govorijo pogovorno, uporabljam pa tudi starinske izraze. Najbolj mi je všeč ta od matere Francke, ko Ivanu reče: "Nalašč ne povšečim tega statusa."
Story: Je ena od prednosti vaše knjige ta, da so pisatelji predstavljeni povsem življenjsko?
Dejansko sem pisatelje zlorabil zato, da sem postavil satirično ogledalo nam samim. Na spletu se obnašajo tako kretensko kot mi, delajo napake in vse kot mi. Zdi se mi, da je ta knjiga bolj kot o teh pisateljih o nas. Kako se obnašamo na spletu. Če bi bili 'poštirkani', knjiga ne bi delovala. Pri nas obstaja strah, ali se smemo norčevati iz te literature.
Story: Je bilo tudi pisanje tako lahkotno, kot se knjiga bere?
Pomagal sem si tudi z Wikipedijo, recimo za Jalna, ker sem ugotovil, koliko ima filmskih naslovov, in sem bral le kratke obnove. Sem pa znova bral določene stvari, obnovil vse, da vidim, kaj bi se dalo še uporabiti iz teh pesmi, kje je kakšna fina fraza, recimo v Krstu pri Savici. Za drugi del bom mogoče uporabil to, da Prešeren ni imel pojma o anatomiji, saj je zapisal: "Ki dobro v srcu mislimo." Glej, razmišljamo v možganih, France, ne v srcih.
Story: Očitno na klasike preveč gledamo zgolj z ustvarjalne plati ali tiste skrajnostne, kot recimo pri Prešernu, da je rad kakšnega zvrnil?
Delo mora stati samo po sebi, brez avtorja. Ampak pri Prešernu dostikrat pozabimo, kaj vse je napisal. Pred sabo je imel nekaj ljudi, ki so napisali nekaj pesmi, recimo Vodnika ali Koseskega s pesmimi za 'festival Mati domovina', potem pa pride on in iz tega vakuuma napiše sonet ... Tudi če gledamo naprej, kakšen vpliv je imel. Koliko prej bi dobili določene avantgardne stvaritve, če bi ti kralji prišli ven takrat, ko so bili napisani, koliko več drznosti in upanja bi to dalo mladi generaciji, ko bi videla, da to obstaja. Potem pridemo do Šalamuna, ko marsikdo reče: "A, kar nekaj je skupaj 'sklanfal'." Dobro poezijo začutiš, poezija ni stvar razuma, kot je stvar intuicije in občutij. Prava poezija te zadene znotraj. Osebno sem največji oboževalec Janeza Ramoveša, ki uporablja narečni jezik Poljanske doline in je napisan prvinsko. Dosti je pesnikov, ki so mi zanimivi: Manja Golob, Mitja Drab, ki je doktor fizike in piše poezijo. Zanimivo je, kako pri vsakem pesniku vidiš, kako pride ven človeški duh. Recimo v poeziji Katje Plut se vidi, da je pisana iz izkušnje in sveta, ki ga moški ne preživljamo.
Story: Kako je biti izbran s strani bralcev in strokovne komisije?
Prvo je to, da so knjigo prepoznali kot eno od petih, ki so zaznamovale knjižno leto, zelo pa je pomagalo tudi to, da sem bil na sejmu stalno prisoten. Ampak če ljudje ne bi poznali knjige, vse moje dretje ne bi zaleglo. Meni je super, da je prišel ven humor. Poskušal sem biti inteligenten, obsegajoč in še kakšno butasto sem vmes primaknil. Povsod imaš kakšne komične elemente, tudi pri Shakespearu v Hamletu.
Story: Vas je urednica pri nastajanju knjige brzdala?
Urednica Ana Ugrinovič je super, brez nje te knjige sploh ne bi bilo. Ona je bila tista, ki je rekla, ali bi kaj naredil. Prinesel sem Povodnega moža in rekla je, da se 'pejmo'. Pomislil sem, v kaj sem se spustil. Zelo dobro sva sodelovala, ker je tudi dojela moj humor in mi dala zelo veliko konstruktivnih izboljšav. Svoje sta prispevala tudi oblikovalka Manca Švara in Matej de Cecco, ki je oblikoval čustvenčke na naslovnici in Zvezdico Zaspanko. Ure in ure sem preživel na spletu, ko sem na portalih iskal fotografije pisateljev in pesnikov, odkupili smo tudi ilustracije Tri botre lisičice Ančke Gošnik Godec.
Suzana Golubov
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
