Boštjan Narat (glasbenik in doktor filozofije): Človek po naravi ni heroj

Sam pa krmari med bendom in samostojno glasbeno potjo. Veliko novega, samostojnega materiala bo predstavil 22. marca na ljubljanskem gradu.

Katalenci ste tokrat raziskovali slovenske ljudske pesmi z vojaško tematiko in uglasbili poezijo dokaj neznanega pesnika Iva Brnčića, po katerem je poimenovana tudi ulica v Ljubljani. Zakaj Brnčić?

Tega, leta 1943 umrlega pesnika s Kataleno povezuje dejstvo, da je bil brat babice Polone Janežič, naše klaviaturistke. Bistveno, da smo se odločili za uglasbitev njegovih pesmi, pa je njegova poezija sama, ki je izrazito intimna in apolitična, čeprav je bil Brnčić politično močno angažiran. Pesmi izhajajo iz stiske človeka, ki je vržen v vihar zgodovine, v katerem je v resnici nepomemben; namesto njega odločajo drugi, on pa mora preživeti. To se nam je zdelo ključno. Ko pa smo se poglobili v njegovo osebno zgodovino, smo odkrili, da je tudi ta sama po sebi zelo zanimiva. Nas zanima predvsem človek, ki se mora odločiti, saj to od njega zahteva čas. Ali se odloči pravilno ali napačno, je zelo lahko presojati s časovne distance. V tistem trenutku pa se zdi vsaka odločitev napačna, saj je čas napačen. Del pesmi na tej sedmi plošči je dejansko ljudskih, ki se navezujejo na vojno tematiko, oziroma vojaških pesmi, nekaj komadov pa je povsem avtorskih. Producent plošče pa je tokrat Chris Eckman (The Walkabouts), ki že 15 let živi v Sloveniji.

V spremnem besedilu ste zapisali, da vas zanimajo »tisti, ki jih politikantska retorika dejansko pelje v boj, pa imajo od vsega skupaj praviloma bore malo oziroma nič«. Izbrali ste pesmi, ki raje kot junaštva opisujejo stisko ter strah mladega človeka.

Naša osnovna predpostavka je, da je poezija oziroma pesem vedno izraz človeka, ki je v neki stiski, in to stisko ubesedi skozi pesem. To je tudi naravno stanje človeka v vojni. Človek po naravi ni heroj. Heroizem je stvar indoktrinacije in politizacije. Heroizem je nekaj, kar na vojno kot pojav nalepijo tisti, ki od nje nekaj imajo – gospodarji vojne, kot bi jim rekel Bob Dylan. Ljudje pa se trudimo samo preživeti. Pravijo, da je veliko vojakov v različnih vojnah mnogokrat streljalo prek glav. Vojni smo sicer prisiljeni priznati status zgodovinske nujnosti, neizpodbitnega dejstva, je pa človeku kot etičnemu bitju vendarle radikalno tuja in se mu zato kaže predvsem kot nesmisel.

Je mogoče povleči kakšne vzporednice?

Plošča je sicer umeščena v čas, v katerem živimo, vendar pa umetnost ne more reflektirati aktualnih dogodkov, temveč to lahko vedno počne po nekem ovinku, skozi prispodobo, z distanco. Zgodbe z albuma Človek ni zver so zgodbe preteklosti, naša interpretacija pa je seveda nujno stvar sedanjosti. In to nas pri Kataleni zanima že ves čas: dialog s stvarmi, ki se zdijo minule, pa so v resnici še vedno del nas.

Po otroško igrivih Enci benci Katalenci torej vojna tematika ...

Pri Enci benci je res šlo za izlet v otroško-gledališki svet, ki je večini benda zelo domač ... Čeprav se morda zdi, da po tematiki plošča deluje kot neke vrste odklon, pa k sami glasbi nismo pristopili nič drugače, kot to počnemo sicer. Prepričani smo, da se otroška glasba v ničemer ne razlikuje od tiste za odrasle. Pravzaprav je še bolj zahtevno delati glasbo za otroke, saj so otroci zelo iskreni, hitro jih je treba prepričati, ker ti ne dajo prav veliko priložnosti.

Miselni proces, ki nas je pripeljal do nove plošče, pa je bil seveda popolnoma drugačen. Moja velika želja je, da bi bil Človek in zver album z močno politično konotacijo, vendar ne v smislu realpolitike. Vsakodnevni politični spopadi namreč prevečkrat zgolj zakrinkajo tisto, kar bi politika v resnici morala biti oziroma je: stvar skupnosti, ljudi, ki sobivajo. Politika je tista, ki mora stvari v družbi razjasniti in se z njimi soočiti, in to premišljeno in odgovorno, ne pa na populistično.

Glede na to, da ste skupek različnih posameznikov, delujočih na najrazličnejših področjih, je najbrž težko uskladiti urnike?

Organizacija vaj in koncertov je zelo zahtevna naloga. Sam sem namreč tisti, ki kličem za vaje, in vsakič znova 'preklinjam svojo usodo'. Zaradi dejstva, da vsi delujemo tudi drugje, so z nami že sodelovali in še vedno sodelujejo različni glasbeniki kot alternacije (Primož Fleischman, Vasko Atanasovki, Marko Brdnik, Živa Horvat, Uroš Trebižan), ker drugače ta bend preprosto ne more funkcionirati.

Že od vsega začetka pa so ključ intenzivne vaje, ko se za štiri ali pet dni dobesedno odklopimo od sveta in ustvarjamo. Tako plošče dobivajo svojo končno podobo; pred tem pa seveda vsak dela sam doma. Da je vsak izmed nas dejaven tudi na drugih področjih, se mi zdi le pozitivno, saj je to ne nazadnje obogatitev tudi za Kataleno. Ne, nismo poročeni in se ne nameravamo poročiti, smo v odprti zvezi.

Od tiste delavnice v Beli krajini, kamor ste za teden dni povabil še pet glasbenikov, je minilo že več kot 15 let ...

Vmes smo se tudi malo postarali .... Odločilno, da smo obstali, je, da smo se imeli v tistem tednu v Črmošnjicah tako fenomenalno dobro, med nami so se stkale pav posebne osebne vezi. Čeprav nismo posneli niti plošče, zgolj nekaj pesmi, so nas začeli vabiti na koncerte, nominirani smo bili celo za takratne glasbene nagrade bumerang, česar res nismo pričakovali. Pozneje so bile vse naše plošče lepo sprejete tako pri poslušalcih kot pri kritikih. Če si zahteven do sebe, če si postavljaš visoka merila, če ne podcenjuješ občinstva, temveč ga razumeš kot izjemno zahtevno, ti na koncu nihče ne ne more očitati šlamparije. Prepričan sem, da na koncu trud vedno pride do izraza.

Spoznali smo vas tudi kot samostojnega glasbenega ustvarjalca, kot kantavtorja. So pesmi našle vas ali ste vi našli njih?

Kantavtorsko se je zgodilo čisto spontano. Začel sem ustvarjati pesmi, za katere sem vedel, da niso za Kataleno. Nato sem nekaj njih posnel, razmišljal celo o novem bendu, a so mi vsi svetovali, naj jih kar sam zapojem. Nastali sta dve samostojni pološči, nekaj materiala za tretjo, ki zagotovo še ne bo izšla letos, pa bom skupaj z Blažem Celarcem na bobnih in Cenetom Resnikom na saksofonu predstavil 22. marca na ljubljanskem gradu v okviru kantavtorskega cikla Kitara – moj glas. Bomo videli, kaj se bo zgodilo ...

Sodelovali ste tudi z Neco Falk.

Neca me je dobesedno začopatila. Bil sem pa zelo počaščen, da je izbrala ravno mene. Komadi so nastajali zelo počasi, saj sva si vzela čas, da sva se spoznala in zbližala. Če pišeš besedilo za nekoga drugega, se trudiš, da na koncu besede zvenijo, kot da so njegove oziroma njene. Z Od daleč sem zelo zadovoljen, kar pa zadeva koncertiranje, smo zgodbo končali.

Spoznali smo vas tudi kot pisca kolumn, voditelja oddaje Panoptikum na nacionalki, vodjo pogovornih večerov v Slovenskem mladinskem gledališču, v bizarni predstavi Peter Kušter (SNG Nova Gorica) ste skupaj z glasbenikoma Blažem Celarcem in Jožijem Šalijem del igralskega ansambla. Kaj lahko pričakujemo v prihodnje?

Septembra bo na odru SNG Maribor premierno uprizorjen balet za otroke Kekec v koreografiji Edwarda Cluga in z avtorsko glasbo Katalene. Letos ni le Cankarjevo leto, temveč praznujemo tudi 100-letnico slovenskega baleta. Tik pred izidom je tudi moja nova knjiga esejev, ki bo izšla pri založbi Pivec.

Zanimivo je, da se preživljate z glasbo, po izobrazbi pa ste doktor filozofije. Nekaj časa ste celo poučevali na ljubljanski Poljanski gimnaziji, katere dijak ste nekoč bili (vaš sošolec je bil dr. Kozma Ahačič).

Včasih se šalim, da imam deveto stopnjo izo­brazbe, živim pa od stvari, za katere imam šest razredov nižje glasbene šole. Igral sem namreč violino, na kitari in drugih inštrumentih sem samouk in kot inštrumentalist gotovo nisem nič posebnega. Sicer pa je kitaristov zelo veliko, kot listja in trave oziroma, kot bi rekel Douglas Adams, smo po pet penijev šopek. Odkar sem zašel v kantavtorske vode, čutim, da je kitara vse bolj bergla. Vse pomembnejše se mi zdi besedilo, glasba je le še v funkciji, da ga podpira. S Kozmom pa nisva bila le gimnazijska sošolca, bil sem tudi njegova poročna priča.

Ali je v današnjih dijakih dovolj upora oziroma ali ga sploh kaj je?

Čeprav je mojega poučevanja minilo že nekaj let, je moj vtis o dijakih točno tak, kot je o ljudeh na splošno. Nekateri so krasni, nekateri so idioti, večina pa je nekje vmes. Naša skupna naloga je, da poskušamo 'idiote' čim bolj držati na uzdi; zdi se, da imajo zdaj preveč glasu in jih preveč toleriramo. Treba bi bilo začeti udrihati po vsakršnih neumnostih in brezobzirnostih. Ko gre za mlado generacijo in potencial za upor, pa se mi poraja vprašanje, zakaj 'starejše' generacije mislijo, da je to naloga mladih. Kaj pa, če je to vendarle naša naloga? Ljudje ostanemo brez zob, ko se poročimo in ko vzamemo posojilo na banki. Od takrat naprej si nič več ne upamo.Vprašati bi se morali, zakaj ...

V družbena vprašanja ste zarezali na drugi samostojni pološči z zgodbo o Egonu: »Egon je bil eden tistih ljudi, iz srednje velike majhne vasi, delal je vztrajno, da bi našel svoj prav, a šlo je na slabše, bolj kot je garal. Od daleč prišli so učeni ljudje in govorili, da tako to pač je, da časi so težki, da je treba trpet in da je včasih krut ta naš svet.«

Egon je nastal v času vstaj v letu 2012, ko smo bili vsi zelo zaznamovani s konkretno realpolitično izkušnjo in z občutkom neke globoke nepravičnosti. To je zgodba o sleherniku, ki bi lahko nastala kadarkoli in se ne bi bistveno spremenila.

Nekje ste zapisali: »Če živiš v svetu, v katerem živimo zdaj, in imaš vsaj malo občutka za ljudi in pravičnost, te vsake toliko prime, da bi vzel opeko in jo vrgel v kak drag avto.«

Saj se ni nič spremenilo. 

Besedilo: Irena Vovk // Fotografije: Luka Kaše, Peter Giodani

Novo na Metroplay:  Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec