Boštjan Videmšek: »To ni knjiga o njih. To je knjiga o nas!«

Zgodilo se je neko nedeljo, bolj natančno 20. septembra 2015, v Rigoncah blizu Brežic, ko se je Slovenija praktično čez noč zbudila sredi izrednih razmer. Balkanska pot se je zaradi madžarskega zaprtja mej premaknila proti Sloveniji in na slovenski meji so se pojavili prvi begunci. In čeprav so si ti ljudje želeli našo državo zgolj prečkati, je bil odziv javnosti, medijev in politike na meji histerije.

Boštjan Videmšek, ki je begunske zgodbe pričel spremljati že leta 2005, ko so v Evropo množično bežali Afričani, a jih je na maroško-španski meji ustavi šestmetrski zastražen zid, je zdaj z osuplostjo in grozo gledal prilike kordonov pripadnikov posebnih policijskih enot, odetih v neprebojne jopiče, na samem pragu lastnega doma.

Sredi prerivanja množice, ki si je zgolj želela kar najhitreje dalje, in huronskega vpitja policistov, ki so od izmučenih beguncev v njim tujem jeziku zahtevali, da se postavijo v vrsto, se je zgodilo ...

• '... bistveno bolj prijazen pripadnik posebnih enot slovenske policije, se je nagnil čez ograjo, ob kateri je množica stisnila ducat otrok. Dva sta kričala in iskala svoje starše. K ograji se je prebila utrujena Iračanka in policistu v roke predala krhko triletno deklico. Policist je prestrašeno dekletce nekaj sekund zmedeno bolj objemal kot držal v naročju. Potem jo je dvignil k obrazu in jo nežno pogledal v oči. Stopil je korak nazaj, medtem pa je dekličina mama skozi nišo v ogradi vstopila v Slovenijo. Policist ji je izročil hčerkico, s katero sta vstopili vstran in tiho počakali, da so meje prestopili še drugi njuni sorodniki. Skupaj so odšli do najbližjega avtobusa.'

Medtem ko je Boštjan tako gledal za deklico in njeno mamo, se je spomnil vseh begunskih in migrantskih zgodb, ki jih je obsesivno sledil že dve desetletji, pa tudi vseh tistih trupel, bombardiranj, strahu, obupa, revščine, razbitih družin ...

• »Nihče ne zapusti svojega doma, razen če je njegov dom gobec morskega psa.« - Warsan Shire

Kriza vrednot!

A če je še pred časom vse te grozote spremljal daleč od doma, so mu te naenkrat prišle nasproti. In to, kar ga je pri vsem skupaj najbolj presunilo, je bila reakcija Slovencev na te nesrečnike, ki so se znašli pred njihovimi vrati.

• »Obnašali smo se, kot da ljudje ne bi imeli imen, obrazov, usod, zgodb in prihodnosti. Še huje; do beguncev in migrantov smo se obnašali kot do jedrskih odpadkov.«

Praktično takoj se je zaostril tako javni kot zasebni diskurz, skrajna desnica pa je visoko dvignila glavo.

• »Namesto da bi v vsaki duši in hiši, v kateri je domovalo vsaj še kanček človečnosti, bobnel glasen alarm, se je evropsko (beri: slovensko) jedro pospešeno radikaliziralo.«

Knjiga, ki je nastajala več let in je bila sprva mišljena kot poročilo o življenju ljudi z vojnih področij, je na koncu postala knjiga o beguncih, ki nam nastavlja ogledalo.

»Ni begunske krize,« je bil pred dnevi, ko je knjiga pri Mladinski knjigi izšla, še jasen Boštjan Videmšek. »Dogaja se nam kriza evropskih vrednot. In kriza nas samih.«

Usode tisočev!

Knjiga Na begu je po Vojni terorja (2011) in Uporu (2013) zaključno delo Videmškove trilogije, v kateri predstavi intimne usode tisočih, ki so iz različnih vzrokov – od vojne do revščine – morali zapustiti svoje domove. S svojo zadnjo knjigo se je še bolj kot s prejšnjimi oddaljil od novinarskega žanra in sam pravi, da ne brez razloga. To, da je iz več kot 2000 intervjujev, ki jih je opravil v zadnjih nekaj letih, ko je poleg poročanja z vojnih žarišč pričel spremljati tudi begunske zgodbe, izpostavil nekaj sto njih in jih z veliko osebne refleksije zapisal v prvi osebi ednine, je imelo zgolj en sam namen. Želel je zabrisati mejo med seboj in njimi, med njimi in nami. V resnici, pravi Boštjan Videmšek, smo namreč vsi eno. Loči nas zgolj to, da smo se po srečnem (ali nesrečnem) naključju rodili tu ali tam. Razlika med nami in njimi je zgolj ta, da imajo oni v žepu drugačen potni list.

• '»Kamor koli pridem, mi vsi govorijo, naj grem k vragu. Ampak jaz od tam, iz pekla, prihajam,« je na nikogaršnjem ozemlju med Slovenijo in Avstrijo naslednje jutro tiho dejal otožni sedemindvajsetletni Obaida, bankir iz Damaska. Držal se je za mrzlo kovinsko ograjo. Njegove noge so klecale zaradi utrujenosti. Bil je bled in sključen. Sanjal je o postelji ne v postelji.'

Vse bližje nam!

Ko je Boštjan Videmšek jeseni leta 2005 s fotografom Juretom Erženom odšel na mejo med Evropsko unijo in Marokom, da bi napisal reportažo o Afričanih, ki so bežali pred vojnimi vihrami v Zahodni Afriki, Sudanu, Ruandi in držav, o katerih slišimo le takrat, ko se tam zgodijo zares nepojmljive grozote, je že slutil, da se nam bodo taiste zgodbe sčasoma pričele dogajati vse bližje. Trend so med drugim napovedovale podnebne spremembe, agresivne in radikalizirane politike, visoke cene hrane in finančna kriza. In kot bi to ne bilo dovolj, se je leta 2014 ...

• '... začel silovit vzpon samooklicane Islamske države (IS). Ta je nastala kot neposredna posledica okupacije Iraka in radikalizacije celotne regije, ki je dolgo nihče ni niti poskusil zaustaviti.'

Na begu se je sredi septembra istega leta begunskemu valu tako pridružilo še četrt milijona Kurdov, od katerih se jih je večina naselila v obmejna turška mesta in vasi z večinskim kurdskim prebivalstvom.

• '»Povej, nas bo svet rešil?«, me je v eni izmed dveh mošej v obmejnem mestu, kamor me je odpeljala Naima, nagovorila na hladnih betonskih tleh ležeča nosečnica iz vasice Šort, ki je bila okoli pol ure vožnje oddaljena od Kobanija. Tudi ona je s štirimi otroki in možem nedavno prišla v Turčijo. Dva dni je morala pred bodečo žico – zelo podobno tisti, ki je leto dni kasneje zrasla na slovensko-hrvaški meji – čakati, da so jo, z velikim nosečniškim trebuhom, vendarle spustili čez mejo. Njen mož se je nemudoma vrnil v Sirijo in se pridružil kurdskim borcem v boju proti Islamski državi.'

Svetu (še manj Evropi) seveda ni bilo zares mar za usode vseh teh nesrečnih ljudi. Zares streznilo nas ni niti, ko je spomladi 2015 tragedija beguncev in migrantov doživela svoj vrhunec še na Sredozemlju.

• »Samo v prvi polovici aprila je na poti iz Libije proti Lampedusi in Siciliji utonilo več kot tisoč ljudi. V enem samem koncu tedna, ko sva z Juretom poročala z največjega italijanskega otoka, je italijanska obalna straža pred smrtjo rešila skoraj 8.500 ljudi. V nedeljo, 24. aprila, je sto kilometrov od libijske obale potonila ladja, na kateri je proti vzhodu plulo 550 beguncev in migrantov iz Afrike in Bližnjega vzhoda. Umrli so zaradi zadušitve. Šele potem so se utopili.«

Serijo zgodb modernega eksodusa, ki smo mu bili sprva od daleč, na koncu pa tudi povsem od blizu, priča v letih od 2005 do 2016, v knjigi spremljajo izjemno sporočilne fotografije, ki jih je na potovanjih z Boštjanom posnel Jure Eržen.

Knjigo, ki bi si jo v roke moral vzeti slehernik, je Boštjan Videmšek že predstavil na knjižnem sejmu v nemškem Leipzigu, predvidoma julija pa naj bi izšla tudi v nemščini.

Priporočamo!

Boštjan Videmšek, Na begu

Moderni eksodus (2005–2016): z begunci in migranti na poti proti obljubljenim deželam

V knjigi Na Begu avtor predstavi intimne usode več sto beguncev, ki so bili zaradi vojn, obupa, revščine in zlorab v zadnjih letih prisiljeni zapustiti svoje domove.

Osrednji del knjige je namenjen sirskim beguncem, žrtvam najbolj krvavega konflikta našega časa. Tega Videmšek spremlja že vse od začetka. Bodisi s sirskih bojišč bodisi iz sosednjih držav (Libanon, Jordanija, Turčija), kamor je zbežala velika večina beguncev.

Knjiga temelji na izpovedih beguncev ter avtorjevih osebnih izkušnjah in refleksiji, nastajala pa je več let. V tem času je avtor po celotnem Bližnjem vzhodu, na »sredozemski begunski poti« (Lampedusa, Sicilija, Malta) in predvsem na 'balkanski begunski poti' (Turčija, Grčija, Makedonija, Srbija, Hrvaška, Madžarska, Slovenija, Avstrija) opravil več kot dva tisoč intervjujev z begunci iz številnih držav.

Na begu je tudi zgodba o tem, kako se (proti)vojni poročevalec po skoraj dveh desetletjih poročanja s praktično vseh svetovnih žarišč nenadoma znajde na domačem terenu, kjer se skupaj z množico beguncev, ki želijo Slovenijo le prečkati, sooči s ksenofobijo, rasizmom, koncem humanizma in razgradnjo svobodne družbe, ki jo simbolizira ograja na ­slovensko-hrvaški meji.

• »Na begu je v mnogočem dramatična knjiga, tukaj pa postane skoraj vratolomno vznemirljiva. Bralec, ki verjame, da imajo oni drugačno kulturo od naše, bo presenečen dvakrat. Razlika med navadami na meji med Sirijo in Turčijo in običaji na slovenski meji je tako majhna, da se hitro lahko spozabimo. Begunci so na svoji poti prišli zelo daleč, mi pa tudi. Potovali smo v nasprotne smeri. Zato smo se srečali.« - Ervin Hladnik – Milharčič, v spremni besedi Na begu

• »Kaj vse smo gledali z Videmškovimi in Erženovimi očmi, a nismo hoteli videti. Deset let pozneje imamo tisto, na kar sta opozarjala v svojih reportažah, tako zelo blizu, da ne moremo več gledati stran. Knjiga Na begu je študija pekla, ki ga je ustvarila naša civilizacija. Mi. Zato ga samo mi lahko tudi presežemo.« – Vesna Milek, pisateljica in novinarka

O avtorju

Boštjan Videmšek (1975) je dolgoletni Delov poročevalec iz kriz­nih žarišč in sodelavec številnih tujih časopisov, revij in spletnih portalov (New York Times, Politico, Ahora Semanal, El ­Diario, El Periodico, The Chronikler itn.).

Je avtor dveh odmevnih družbeno angažiranih knjig o svetovnih kriznih žariščih Vojna terorja: deset let po 11 septembru (2011) in Upor: Arabska pomlad in evropska jesen (2013) skupaj s Samom Rugljem in Žigo X. Gombačem pa je soavtor izpovedne knjige o pripravah na ultramaraton Ultrablues (2014).

Videmšek, ki je bil leta 2015 izbran za »mladega voditelja Evrope«, je dobitnik številnih domačih in mednarodnih novinarskih nagrad in tudi avtor besedila za dramo Rokova modrina.

Nataša Zupanc, foto: Jure Eržen, Goran Antley

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču