Ob Boštjanu Videmšku pomisli človek na svetovne, predvsem grško-arabsko-perzijsko-afganistanske krize, o katerih je začel poročati pred 15 leti.
Je to, da se je v tistem času lotil tudi teka, naključje? Letos se je s prijateljema udeležil ultramaratona, stokilometrskega teka po naravnem parku Zion v Utahu v ZDA. Pred kratkim je izšla knjiga o tej pustolovščini.
ltrablues govori o tem, kako se trije rekreativni tekači, ob Videmšku še Samo Rugelj, založnik in izdajatelj knjižne revije Bukla, ter pisatelj Žiga X Gombač, sicer zelo različni ljudje, poklicno, starostno in tudi tekaško, odločijo preteči Zion, stokilometrsko progo po eni najlepših pokrajin na tem planetu. Če je le mogoče, tečejo skupaj in če je le mogoče, tečejo tako, da bodo tudi po tej preizkušnji ostali prijatelji.
In kako je Boštjan Videmšek postal vojni poročevalec? Tole je med drugim povedal v intervjuju za revijo Playboy:
- "Zato, ker se mi je v najbolj tenkočutni puberteti pred vrati odvijala vojna. Že pri devetih sem napisal besedilo o libanonski državljanski vojni, sledil sem ji in kar naenkrat je to nastala domača zgodba. Od 14. leta sem bil tudi navijač in sem sledil dinamiki razpada Jugoslavije na tribunah. Neuresničen nogometaš pač postane navijač ali pa sodnik. Tam je bilo to zelo intenzivno. Spomnim se 16. maja 1990 in bad blue boysov in delij v zagrebškem Maksimiru itn. Vse to je prihajalo v Ljubljano, ko je Pavle Čelik ob devetih zjutraj zadržal 6000 delij na postaji v Ljubljani ... Sam pri sebi sem razmišljal in potem pisal o tem, in ko sem odšel z Ekipe na Mladino, sem začel pisati o beguncih pri nas. Od tam do prvega terena ni bilo daleč."
Preberite več na Playboy.si
