Tam, kjer se Gorica počasi končuje, kjer Soča razdeli mesto na dva bregova in kjer se začenjajo vzpenjati briški griči, okrašeni s češnjevimi cvetovi, se skriva vrt, o katerem so številni brali le v mladinskih knjigah.
Skrivni vrt s potmi, ki vodijo v neznano, cvetjem, ki zastira pogled v svet, in malim ribnikom ni le pravljica, ampak sanje, ki jih je davno nazaj uresničil profesor Luciano Viatori. Kdor malce pozna mesto, se mu bo ime zdelo znano, saj sta bili v Gorici istoimenski pekarna in slaščičarna v lasti družine.
Malokdo pa ve, da je družina Luciana Viatorija bila nekoč znana pod imenom Hojak, saj so njegovi predniki po očetovi strani bili iz Čepovana, po mamini pa iz Gorice, italijanski priimek so dobili pod fašizmom. Vendar se zgodovina vrta Viatori začne malce pozneje, leta 1973, ko je Luciano Viatori, profesor in velik ljubitelj cvetja, kupil zemljišče in na njem ustvaril vrt, ki mu daleč naokoli ni para.
Cvetje, velika ljubezen
»Po izobrazbi je bil knjigovodja, vendar je bilo cvetje njegova velika ljubezen, predvsem kisoljubne rastline, kot so azaleje in rododendroni,« nam pove Gianluigi Chiozza, predsednik Fundacije goriške hranilnice, ki ji je profesor Viatori po smrti leta 2014 zapustil vrt. Vendar je poleg teh v parku našlo mesto še mnogo drugega cvetja, ki iz leta v leto preseneča obiskovalce.
»Kupil je 20 tisoč kvadratnih metrov zemljišča, ki pa ga je najprej moral prilagoditi zahtevam rastlin, ki jih je želel vzgajati.« Teren, ki ga je kupil, je najprej uredil s terasami, nato pa vztrajno gnojil, da je postala zemlja primerna za priljubljene azaleje.
»Krožil je po Italiji in Evropi ter iskal različne vrste rastlin. Zato se tudi vrt Viatori ne more primerjati z nobenim drugim botaničnim vrtom v državi. Profesor je odhajal na sejme in tržnice, predvsem v Anglijo, ter s seboj vabil prijatelje. Zanimivo je, da med drugim cvetjem v vrtu najdemo tudi več sadnih dreves, a le takih, ki lepo cvetijo, sadov pa ne obrodijo.« Vrt je ustvarjal več desetletij tako, da je skrbno izbiral cvetje in njegovo postavitev. Nekatere vrste rastlin je k nam pripeljal mnogo prej kot kdorkoli drugi in rad je vedno znova raziskoval in odkrival nove vrste.
Ne le rastline - tam je tudi ribnik
Sprehajalci, ki se od vhoda podajo globlje v park, bodo med sprehodom poleg prelepega cvetja odkrili tudi hišo, ki si jo je profesor zgradil v sredini skrivnostnega vrta, ter ribnik s prav posebno zgodbo. Ko je profesor Viatori postal lastnik terena, je namreč na njem bila luknja, ki jo je za seboj pustila vojna granata.
Namesto da bi jo zapolnil, je to posebnost izkoristil in iz nje ustvaril ribnik. Dno je prekril s platnom in napolnil z vodo, danes pa tam uspevajo lokvanji in druge rastline, veliko rib, žab in celo vodne želve, ki jih pozorni opazovalci lahko ugledajo med sprehodom.
Namenil ga je vsem
Ob vikendih je profesor Viatori rad odpiral svoj pravljični vrt obiskovalcem. »Spomnim se, da sem vrt obiskal,« pove sogovornik, »sedel je pred hišo s cigareto v roki in slamnikom na glavi. Malce nelagodno smo se takrat počutili, kot da vstopamo v njegov dom.«
Vendar je profesor Viatori to vedno rad storil in tako je ostalo tudi po njegovi smrti. V oporoki je namreč izrazil željo, da bi vrt še vedno vsako spomlad odprli obiskovalcem. Tako se še vedno vsako leto med marcem in junijem tja zgrne mnogo ljudi, lani kar 7.400, med katerimi je veliko tudi tujcev iz Avstrije in celo Anglije.
Trenutno za posestvo skrbijo trije vrtnarji, ki na njem delajo vse leto. Da bi čim bolje ohranili občutek tega, kar je vrt bil za časa življenja ustanovitelja, zanj še vedno skrbijo isti strokovnjaki, ki jih je izbral sam profesor Viatori.
Njegovo poslanstvo danes nadaljujeta Fundacija goriške hranilnice in združenje Prijateljev vrta Lucia Viatorija. Prav oni so tisti, ki v svojem prostem času obiskovalce vodijo med rastlinami in ohranjajo duh njihovega lastnika.
Marčevski obiski so namenjeni magnolijam, aprila pa vrt popolnoma prevzamejo profesorjeve priljubljene azaleje. Zaradi raznolikosti rastlinja sprehod skozi to čudovito cvetno oazo ni nikoli dolgočasen in se iz tedna v teden spreminja, številni domačini pa se vanj vračajo že dolga leta le zato, da za nekaj ur resnično občutijo čarobnost tega kraja.
Teja Pahor
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču