Božiček in jaz - v kinu že 4. decembra!

Ko Božiček dobesedno pade na njegov balkon, je Antoine ves iz sebe od navdušenja in se mu ne posveti, da gre za v Božička preoblečenega vlomilca (Tahar Rahim), ki iz stanovanj v uglednih četrtih krade nakit. In čeprav se Božiček na vse kriplje trudi otresti odločnega malčka, dvojica sčasoma postaneta nenavadna pajdaša, ki družno in s strehe na streho prečesavata Pariz, vsak v iskanju svojih sanj ...

V komediji igrajo tudi Annelise Hesme, Michäel Abiteboul, Philippe Reboot in Amélie Glenn. Po izvirnem scenariju Rachel Palmieri in Fabricea Caraza je film režiral Alexandre Coffre, ki je s Palmierijevo, Carazom in Laurentom Zeitounom scenarij izpilil, ga priredil in poskrbel za dialoge, pomagala pa sta jim Carol Noble in Yoann Gromb. Izza kamere pa so sodelovali še direktor fotografije Pierre Cottereau, scenografinja Gwendal Bescond in kostumografinja Virginie Montel. Glasbo je prispeval Klaus Badelt.

Tri mnenja ustvarjalcev filma!

Kratek intervju z režiserjem Alexandrom Coffrejem

Božiček in jaz je vaš tretji film; vaš nedavni Vulkan (Eyjafjallajökull) si je ogledalo skoraj 1,8 milijona gledalcev. Ste načrtno naslednjega posneli tako kmalu za prejšnjim?

Božiček in jaz je projekt, na katerem je hiša Quad delala precej dolgo. O tej izvirni in ganljivi zgodbi med odraslim in otrokom sem poslušal že kar nekaj časa; tematika tesnega odnosa med očetom in sinom me je pritegnila, a si jim nisem drznil omeniti, da me zanima. A ko so mi med montiranjem Vulkana ponudili, da film režiram, sem rekel Da, še preden so sploh dokončali stavek.

Kaj vas je – poleg starševske teme – zanimalo v zgodbi?

Hitro so me obdali spomini na čustva, ki so me kot otroka prevevali, kadar so me starši peljali v kino. Moje navdušenje nad E.T. – Vesoljčkom in Gooniji, moje občudovanje filmov Walta Disneyja. Občutki, ki jih dandanes v kinodvorani še vedno podoživljam ob lastnih otrocih. Poleg tega je v ta projekt vpletena čarobnost Božička. Pri scenariju sem imel občutek, kot da berem pravljico, kakršno bi otrokom bral pred spanjem. Očarala me je torej misel na to, da naredim film zanje – za otroke. Hkrati pa sem čutil, da se lahko tako občutljive snovi lotim tako čustveno kot s komične plati.

A kot pravite, gre za sodobno pravljico.

Gre za komedijo, ki se poigrava z motivi božiča. V načinu, kako podaja zgodbo in like, je nekaj zelo sodobnega, hkrati pa tudi poetičnega in podobna pravljici. Vlomilec je s tem, ko manipulira z Antoinom, kadar ga pač potrebuje, tisti, ki se poigrava s temi motivi in pri tem malčka popelje v čaroben svet; v zgodba se preobrazi v resničnega Božička, otroka poimenuje »škrat«, plesalko razglasi za Božičkovo zastopnico, ustvari Božičkovo vas... Privoščimo si sicer nekaj zabavnih predrznosti, a te nikoli ne blatijo podobe božiča ali Božička. Sodobnost pa izhaja predvsem iz poti, ki jo ubereta naša junaka. Dve osamljeni in ranjeni duši, ki nočeta odrasti. Antoine še vedno verjame, da ga bo Božiček popeljal med zvezde na obisk k njegovemu očetu. A če hočeš v življenju napredovati in iti dalje, moraš sprejeti izgube in se odreči nekaterim otroškim prepričanjem. Naš Božiček nima v življenju nobenega cilja in se izogiba vsakršni odgovornosti. To noč z Antoinom pa bo proti svoji volji postal oče, kar mu bo omogočilo, da krene po boljših poteh. Odrasli lik bo pokrpal svojo preteklost, otrok si bo izoblikoval prihodnost. Na koncu bo ta sicer neverjetna naveza prevladala. V tem je čar božiča.

Zgodba se odvija v eni sami noči, kar je še en izviren element filma, a verjetno tudi dodaten izziv.

Tako je. Za otroka ni nič bolj čarobnega kot biti pokonci na božično noč. Razburjenje pred spanjem, vse tisto veselje, darila pod jelko, predvsem pa misel, da utegne priti Božiček. To časovno obdobje je bilo treba absolutno upoštevati; do sončnega vzhoda je vse mogoče. Kar se tiče samega snemanja, smo morali veliko delati ponoči in bojevali smo se z nemalo utrujenosti. Vendar ta nočni ritem daje vtis komaj opazne neusklajenosti – kot bi se vse dogajalo zunaj časa, zunaj resničnosti, kar je za ta film idealno. Tudi v studiu in v interjerjih smo ustvarili noč. Lahko bi rekli, da smo devet tednov živeli v neprestani noči.

Kako ste se kot režiser lotili dela s sedemletnim debitantom, ki se je moral postaviti ob bok uveljavljenim igralcem?

To me je navdajalo s silno grozo in odločil sem se, da v čim večji meri predvidim morebitne zaplete. Victor na svojih drobnih ramenih nosi velikanski del filma; domala v vsakem prizoru je. Vloga je napisana kot za odraslega: uganja kaskaderske vragolije, smeji se, ganljiv je in ne manjka mu dialogov. Poučil sem se od pri drugih režiserjih, ki so delali z otroki, in najel inštruktorico Amour Rawyler, strokovnjakinjo za takšna snemanja. Vsekakor nisem hotel, da si nadene masko lika in se na pamet nauči scenarij. Želel sem, da za vsako ceno ohrani svojo nedolžnost. Amour je tri mesece skozi zabavne igrice delala z Viktorjem na izražanju čustev. Redno sem ju obiskoval, da vidim, kako zadeve napredujejo. Nisem se veliko vtikal, saj mi je ves vnet sam kazal njun napredek. Zanj sem hotel ostati zgolj režiser in ohraniti nekaj akademske avtoritete. Moral sem biti hkrati njegov kolega in šef.

Pogovor s Taharjem Rahimom

Je vaša odločitev, da sodelujete pri tem projektu – potem ko ste nedavno igrali v komediji Samba – povezana z željo, da razširite svoj igralski razpon z vlogami, s kakršnimi doslej niste imeli veliko izkušenj?

Lahko bi rekli tudi, da jih doslej sploh še nisem imel! Res je, že dolgo sem si želel posneti komedijo, vendar me, če posplošim, doslej ni pritegnila še nobena, ki so mi jo ponujali. Potem pa sem dobil kar dve ponudbi – za Sambo in Božička. Ni šlo za strateško odločitev; pravzaprav sem za Božička slišal že prej in njegova zasnova mi je bila zelo všeč, sploh ker ne gre za zgodbo, kakršne načeloma vidimo na francoskih platnih. Tak princip »buddy« filma je bolj uveljavljen v anglosaksonskem svetu.

V tem žanru se zdite precej domači – in precej daleč od filmov, v kakršnih ste zasloveli.

Saj sem tudi v resničnem življenju sem vedno nasmejan! To je del moje osebnosti, ki si jo želim izkoristiti. Rad imam mračne like in mislim, da jih bom vedno igral, vendar je treba kdaj zadihati tudi v drugih svetovih.

Kaj vas je torej pritegnilo k projektu?

To, da moj lik izvira iz komedije, pa še vedno povsem resničen; tudi sam verjamem vanj. Nekakšen velik otrok je, ki noče odrasti, in se zateče k vlomom, da odplača dolgove. V odnosu do Antoina je sicer odrasla oseba, a pri tem ohranja svojo pobalinskost; nima dlake na jeziku. Pa bo moral skozi film odrasti in postati mož in nekakšna očetovska figura. Ta razvoj me je ganil in v liku sem videl nekakšen osebni izziv.

Kako ste se znašli v svojem prvem sodelovanju s tako mladim soigralcem?

Ni tako enostavno otrokove osredotočenosti ohraniti na istem nivoju. Treba ga je spraviti v čisto posebno »stanje«. A Victor je prav poseben fant, pravi angelček, poln ljubezni. Že med avdicijami je bilo jasno, da so morda drugi kandidati bolj vešči igre; on pa je ohranil pristnost. S svojo domišljijo je kot ustvarjen za vlogo Antonia. Zdi se mi, da bi v resničnem svetu bil zmožen slediti Božičku tudi na rob sveta.

Pogovor z Victorjem Cabalom

Kaj ti je všeč pri zgodbi filma Božiček in jaz?

Predvsem pustolovščine; te obožujem, to se mi je takoj dopadlo... Obožujem zgodbe, kot so Knjiga o džungli, La guerre des boutons ali Le tombeau des lucioles. Zgodba me je takoj spomnila na te knjige.

Kaj ti predstavlja Božiček?

Božič, darila in veselje. Ob njem pomislim na sneg, srečo in korenčke za severne jelene. Če bi naletel nanj, bi mu rekel »Živijo«, mu postavil par vprašanj o božiču, mu povedal, kakšna darila si želim, in mu, da ne pozabi, dal seznam. Potem bi mu povedal, da bo malo pred božičem v kinu film, v katerem se kot igralec pogovarjam s Božičkom, in da naj si ga gre ogledat, če utegne.

Si sošolcem povedal, da igraš v filmu, ki prihaja na velika platna?

V bistvu niso čisto razumeli, kaj pomeni biti igralec. Prepričani so, da hodim filme zgolj gledat. Moja učiteljica me je prišla gledat na snemanje – ko smo snemali prizor, v katerem se skrivam v ogromni jelki. Ravnateljica je rekla, da bodo peljali vso šolo gledat film. V kinu bodo moji prijatelji dojeli, kaj počnem.

Kakšne spomine boš ohranil na snemanje?

Zelo lepe. Pa še filmsko klapo imam doma. Skril sem jo, ker je moj zaklad.

Vabljeni pred velika platna!

Novo na Metroplay: Življenje pod in izven soja žarometov | Maja Bulc