Božična večerja pri Milerjevih: Božič je čas za družino

Če vas pot kdaj zanese na Koroško, sledite reki Meži vse do vasice Poljana. Od tu skrenite z glavne ceste in se vzpnite proti turistični vasi Šentanel. Zakaj turistični? Ker se večina kmetij tu ukvarja s turistično dejavnostjo. Ena od teh je tudi kmetija Milerjevih, ki je večini veliko bolj znana kot Gostilna Marin-Miler. Če niti zanjo niti za Šentanel še niste slišali, pa prav gotovo poznate Lovra Milerja, simpatičnega Korošca, ki je v zadnji seriji oddaj MasterChef končal kot tretjeuvrščeni. Dolga družinska tradicija v gostinsko-turističnih vodah je nedvomno pripomogla k njegovi odločitvi, da se poda v MasterChefovo tekmovanje, čeprav njegova družina priznava, da jih je s tem presenetil. »V domači kuhinji sem si do zdaj pripravil kvečjemu jajca na oko,« njihovo presenečenje upravičuje Lovro.

120-letna tradicija

»Ravno pred kratkim sta oče in mama dobila priznanje za 120 let poslovanja gostilne,« Lovro ponosno pokaže na priznanje, ki visi na steni nad t. i. parlamentno mizo v gostilni – najbolj priljubljeno mizo, ob kateri se največkrat zberejo in kjer smo se zbrali tudi mi. Milerjevo 120-letno tradicijo sta leta 1896 začela očetova stara starša, ki sta kupila posest in uradno začela gostilniško dejavnost, čeprav je hiša kot stičišče vaščanov neuradno delovala že veliko prej. Veliko je k razvoju prispeval že deda. Kljub temu da so ga tako kot druge mlad novačili za delo v 'fabriki', železarni na Ravnah, se je odločil ostati in delati na kmetiji. Milerjevi so prvi imeli jukebox in barvno televizijo. Že zaradi teh dveh je bila gostilna vedno polna.

»Spomnim se, ko je stari ata pripovedoval, kako so nekateri prihajali s celimi vrečkami drobiža za jukebox,« pripoveduje Lovro. Ob petkih so bile namreč zabave in takrat je bilo preprosto premalo prostora za vse. »Ata je moral zakleniti sprednja in zadnja vrata ter dati rešetke na straniščna okna, ker so ljudje na vse načine želeli priti na zabavo.«

Tako množičen obisk je seveda sčasoma zahteval širitev. Oče Janko, trenutni nosilec dejavnosti in gospodar, je h gostilni prizidal še dvorano in uredil prenočišča. »Čas je tako narekoval. V socialističnih časih so se ljudje veliko družili ob hrani, in ker niso imeli kam iti, so pač prišli k nam,« nam pove. Zdaj je Gostilna Marin-Miler velik objekt z gostilno in veliko dvorano ter prenočišči za goste, poleg tega pa še vedno ostaja kmetija, ki se vedno bolj prilagaja trgu. Trenutno si prizadevajo razširiti tudi svojo linijo izdelkov iz konoplje – olja, čaje in mazila. Idej in vizij je veliko. Razvijajo se sproti.

Vse je v družini

Ker ima gostilna že 120-letno tradicijo, je seveda na mestu vprašanje, kdo vse bo tradicijo nadaljeval. Vsi upi so položeni v Lovra, ki je pripravljen sprejeti izziv. Čeprav bo najverjetnejši naslednik ravno on, pa opozarja, da sta celotna gostilna in kmetija plod dela vseh. »Od malega smo vsi vpleteni v gostilno in delo na kmetiji, tudi starša sta nas tako učila, da vsi znamo poprijeti za vsako delo.«

»Velik blagoslov je, da imava tako veliko družino, v kateri sta se vzgoja in delo vedno prepletala,« pove Lovrova mama Darinka, ki vleče niti v kuhinji. Spomni se priložnosti, ko je v kuhinji delala z otrokom v kengurujčku na hrbtu, ali noči, ko je morala otroško posteljico prestaviti kar v kot kuhinje, da je bil otrok vso noč ob njej, ko je pripravljala hrano za slavje naslednjega dne. Tako je vse svoje otroke že od malega vpletla v družinsko tradicijo. »Ko smo morale na MasterChefu mame napisati pismo tekmovalcem, sem v pismu poudarila, da zaupam, da bo Lovro enkrat dober gospodar in da je naša domačija tudi dom vseh njegovih sester in bratov, za katere si želim, da bi bili še naprej tako zaželeni doma,« Darinka strne svoje misli o tem, kako si želi videti dom tudi pod naslednjim gospodarjem. Lovro ji na to odvrne: »V nekem drugem intervjuju pa sem jaz na to odgovoril, da smo vse to ustvarili vsi in da bo dela za vse vedno dovolj, tako kot bo vedno dovolj tudi prostora. Jaz si tega nikoli ne bom lastil.«

Družinski praznik

Če o tem, kako zelo pomembna vrednota je pri Milerjevih družina, dovolj zgovorno ne priča že njihovo delo, pa so prazniki tisto, ki to zares dokažejo. Božič je namreč pri Milerjevih prav poseben čas. Čas, ko gostilna ne obratuje, ko se pospravi in okrasi hiša in blagoslovi dom. Spoštujejo in negujejo krščanske vrednote in celoten božič pri njih poteka v tem vzdušju. Ker se Korošci precej obdarujejo, tudi pri njih tradicionalno velja, da vsako leto vsak od njih izžreba, koga bo obdaroval. Brez darov pa ne ostanejo niti sosedje. »Korošci se med sabo kar radi obdarujemo,« prizna Darinka. »Vedno si s sosedi kaj izmenjamo, včasih prideš domov, pa te v prazničnem času čaka darilna vrečka na kljuki.«

Božične pesmi, ogenj v kaminu, sveče, smrečje, jaslice in značilno božično okrasje pričarajo božično vzdušje, nič pa bolj ne povzame čara božiča kot trenutki, ko se vsi zberejo za bogato obloženo mizo. Bica Minka (oziroma babica Marija), oče Janko, mama Darinka, Lovro s svojim dekletom Lano, mlajši Jurij ter sestre Lucija, Alenka in Katarina sedejo k božični večerji nekaj ur pred polnočnico. Vsi z mislijo na sina in brata Klemena, ki je pred kratkim preminil. Po večerji se skupaj odpravijo k polnočnici, »ker je za praznik treba iti k maši«, pravi Darinka. Vsako leto že tradicionalno 27. decembra v gostilni pripravijo božični koncert, druženje po njem pa se navadno zavleče še v drug dan, ko po krščanskem koledarju nastopi tepežni dan oziroma nedolžni otroci. Po slovenski tradiciji lahko na ta dan otroci s šibo simbolično tepejo odrasle in se tako maščujejo za vse prejete udarce v preteklem letu. Pretepanja seveda ni več, ohranja pa se tradicija peke peciva, ki za gostilno znova pomeni dodaten izziv.

Bogato obložena miza

Družina, ki ima že 120 let v lasti gostilno, seveda pri božični večerji ne skopari. »Privoščimo si, kar nam prija. Kakšno pečenko, velikokrat tudi ribe. Tradicionalne koroške jedi navadno pustimo ob strani, ker tega dovolj v naši gostilni strežemo že med letom,« pove mama Darinka. »O, saj je na koncu tudi to na mizi,« ji hudomušno oporeka Lana. »Na koncu je vsega polno.« Ker so tokrat k večerji povabili tudi nas, so seveda pripravili tudi nekaj tradicionalnih koroških jedi, ki naravnost presenetijo. Vsekakor se lahko strinjamo z Lovrovim zavračanjem pojmovanja koroške kuhe kot črne luknje v slovenski kulinariki. Če bi morali koroško kulinariko na grobo opisati, bi uporabili kar Lovrove besede: »Koroška hrana je hrana delavnih ljudi in garačev. Korošci so železarji, delavci v fabrikah in takšni ljudje potrebujejo močno in krepčilno hrano.«

Vse jedi na božični mizi je ob pomoči bice Minke pripravila mama Darinka, piko na i pa je jedem dodal MasterChefovec Lovro. Hladne predjedi z narezki in namazi ter tradicionalno skuto po koroško, domač rženi kruh, domača goveja juha in Lovrova cvetačna juha, pa tradicionalni koroški mežerli z ajdovo kašo, ki je značilna za Koroško, tipična koroška dušena govedina s hrenovim zosom (omaka iz hrena in kruha), pečenka, polnjena s suhimi slivami, doma vzrejena jagnjetina, pražen krompir, domači piškoti, šarkelj iz pirine moke z rozinami, za povrhu pa še ajdov cmok, polnjen s skuto, in kločev nudl, nekakšen raviol, polnjen z nadevom iz suhih hrušk. To je samo nekaj tradicionalnih koroških osnov, ki so se bohotile na tokratni božični mizi.

Vsekakor dovolj zgovoren dokaz, da koroške kulinarike ne gre zapostavljati. In prav tako ne gre zapostavljati volje in sloge ljudi na tem koncu, ki kljub zapostavljenosti regije vztrajajo, se ohranjajo in nadgrajujejo. Tudi po več kot 120 let. Več generacij družine Miler je odličen dokaz za to. »Zdi se mi, da smo zasejali dobro seme, ki se močno drži naprej,« za svoje otroke (in nedvomno naslednje generacije) pravi mama Darinka. »Zelo sem ponosna nanje. Seveda so tudi razpoke v življenju,« ji spomin po vsej verjetnosti uide h Klemenu, a v duhu božične moči nadaljuje: »Kot je rekel Leonard Cohen, ravno skozi razpoke posije sonce v življenje. Moramo biti pogumni in moramo biti složni. To je najbolj pomembno.«

Besedilo: Lea Pufek // Fotografije: Igor Zaplatil

Novo na Metroplay: Ines Erbus o avtoimuni bolezni, ljubezni do hrvaščine in potovanjih