Branje kot vrednota: S pomočjo literature do razumevanja sveta!

Pred dvema letoma je skupina študentov sedela na kavi in se pogovarjala, kaj bi počeli v sklopu društva študentov primerjalne književnosti.

Ugotovili so, da v Sloveniji še nikoli prej ni bilo študentske konference primerjalne književnosti. »Katarina Ana Rakušček me je pogledala čez mizo in preskočila je magična iskrica. Odločili sva se, da prevzameva vodstvo tega projekta,« je začetke opisala Julija Ovsec. Začeli sta se učiti, kako se takšen projekt izvede, nato pa sta se njuni ekipi pridružili še Lara Paukovič in Anja Simič.

Kako se jim da?

»Ne slišim prvič vprašanja, kako se nama da to početi. V to gre ogromno energije in časa, projekt pa temelji na prostovoljnem delu. Vendar se iz tega ogromno naučimo in študentom daje možnost objave,« je pojasnila Katarina.

Julija je njun entuziazem objasnila z željo po praksi v realnem svetu. Študenti primerjalne književnosti namreč nimajo veliko priložnosti praktičnega dela, ki bi se vezalo na njihovo smer, na faksu delajo stvari zgolj v teoriji. S tem projektom sta odprli možnost, da teorijo končno prenesejo v prakso. »Zdi se nam pomembno, da znaš, ko enkrat prideš s faksa, napisati določene zadeve in to, kako se lotiti stvari. Tukaj se še učimo in napake so dovoljene,« je dodala.

Literatura proti sistemu

Letošnjo drugo edicijo Prve strani so obiskali študenti iz Srbije, Črne gore, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Makedonije, Češke, Velike Britanije, Slovaške in Nemčije. Literatura proti sistemu zajema veliko tematik, od disidentske, feministične in LGBT literature do avant-garde, postkolonialnosti, manjšinske literature, literature v revoluciji in priseljeništva.

Na vprašanje, zakaj literatura proti sistemu, je Julija odgovorila: »Živimo v burnih časih, ko se dogajajo neki premiki, procesi v družbi. Vsakodnevno lahko spremljamo dogodke, kot so begunska kriza, boj za pravico do splava in feministična vprašanja, vprašanja rasizma, vprašanja vojne, ki je prisotna, prevpraševanja sistemov – na primer ameriške volitve, saj vsak nov predsednik, ki pride, pomeni premik v svetovni politiki. Zdi se nam, da je v času, v katerem smo ta hip, primerno in treba govoriti o teh stvareh ne le z vidika vsakodnevnih novic, temveč tudi z literarnega vidika.«

Rdeča nit, ki je vodila celotno konferenco, so bila vprašanja, kje, koliko in kako literatura izraža možnost vpliva na družbene spremembe oziroma kako se ukvarja z neko problematiko. »Literatura presprašuje neke ustaljene zadeve, trudili pa smo se tudi ohranjati moment kritičnega branja.«

Bralski fašizem

»Kdor misli, da mu knjiga nič ne more dati, ne dela pravih stvari s to knjigo. Oprostite temu bralskemu fašizmu. Sama sicer več berem strokovno literaturo kot fikcijo, tako da imam tu tudi sama verjetno nekoliko primanjkljaja, izjave, da ti knjiga nič ne da, pa me boli v dno duše,« se je razjezila Katarina, Julija pa je imela o pomembnosti branja literature cel monolog: »Zdi se mi, da lahko prek knjige vstopiš v neskončno število svetov, neskončno število situacij, neskončno število momentov, kar po mojem mnenju ni mogoče na noben drug način. Tudi preko filma ne, tudi prek glasbe ne, to se lahko zgodi samo prek branja. Zakaj? Medtem ko bereš, tvoja domišljija zelo dela, tvoji možgani zelo delajo in kar nenadoma se znajdeš v opisanih situacijah. Kar ti branje – poleg tega da izveš veliko o družbi in o raznoraznih vprašanjih – da, je čustvena zrelost, čustvena inteligenca, inteligenca reakcije v nekih situacijah, ki se ti do nekega trenutka zdijo povsem nepredstavljive. Zaradi tega se mi zdi branje daleč najbolj pomembno in ne podpiram tega, ko ljudje rečejo: »Ah, ne bom prebral knjige, ker je film.« Šele z branjem in s tem lahko situacijo zares dojameš. Jaz lahko berem o družbenih problemih v časopisu, lahko jih pogledam na dnevniku, ampak ko bom to prebrala v formi fikcije, bom svoja čustva in svoja stališča tako močno vložila v to, da bom razumela zadevo.

Dokler gledam jokajočega otroka na vojnem območju na nekem posnetku, se mi zdi ta stvar še vedno tako oddaljena, da se mene ne tiče. Rečem si: "Ja, o, ubogi otrok, res je grozna ta vojna, jaz pa živim v svojem udobnem svetu sredi Ljubljane, kjer se mi to ne more zgoditi in zame je to neka popolnoma oddaljena stvar.«

Ko pa vzamem v roke knjigo, svoje možgane tako angažiram v to branje, da se preprosto znajdem sredi te situacije, zato je pomembno, da beremo in da ne beremo samo strokovne literature, tudi veliko fikcije. Do ljudi, ki trdijo, da ne marajo branja in da je branje potrata časa, imam ogromno sočutja in se mi strašansko smilijo, ker se mi zdi, da so to ljudje, ki v življenju niso pripravljeni ne samo spregledati, dojeti, biti dovzetni za probleme, ki se dogajajo okoli njih v svetu, ampak tudi zase niso dovzetni. In se mi zdi, da te ljudje delajo v življenju nekaj zelo zelo narobe. Samo prek knjige lahko prideš to tega, da stvar dojameš in začutiš. Po mojem mnenju je to bistvo tega, zakaj sploh živimo. Ne zato, da hodimo v službo osem ur na dan, da si kupimo avto in gremo v Dubrovnik na morje. To ni bistvo življenja, bistvo življenja je to, da izkusimo vso svojo paleto čustvovanja in nas po pričevanju znanstvenikov razlikuje od živali in preostalega zemeljskega sveta.«

Patricija Fašalek

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču