Od prvega televizijskega oddajanja leta 1957 do danes je televizija zamenjala precej oblek.
Sprva črno-bela, resna in stroga, pozneje barvna, sproščena. Hkrati so se z njeno podobo spreminjali tudi televizijski voditelji, načini poročanja, vrste in vsebine oddaj. Danes njeno vlogo prevzemajo tudi drugi, novodobni medijski kanali, a še vedno ostaja središče naših dnevnih sob. O televizijski sedanjosti in prihodnosti smo govorili z Mariem Galuničem, urednikom razvedrilnega programa RTV Slovenija, in Brankom Čakarmišem, programskim direktorjem Pro Plusa.
Na televiziji že vrsto let spremljamo iste obraze ... Se vam ne zdi, da so televizijci postali kot poslanci – ko enkrat dobijo 'stolček', na njem obsedijo do konca. Menite, da so se ljudje tega naveličali?
Mario Galunič: V razvedrilu nimamo te težave, saj pogosto z novimi projekti dobijo priložnost novi obrazi. Seveda pa je prav, da se ohrani ravnovesje in da se osebnostim, ki so gledalcem pri srcu in so steber vsakega programa, vedno ponudi zanimivo delo.
Branko Čakarmiš: S tem se ne strinjam, saj stalno skrbimo za to, da imamo nove obraze, nazadnje so bili med njimi denimo Natalija Bratkovič, Tara Zupančič, prihaja Ana Praznik. Za pestrost skrbimo tako, da se naši voditelji pojavljajo tudi v različnih tipih oddaj, obenem pa vedno iščemo nove obraze.
Zakaj pa je med TV-voditelji vse več igralcev in stand up komikov?
Mario Galunič: Šole za TV-voditelje ni in poiskati je treba ljudi, ki so vajeni nastopov in znajo zabavati ljudi. Med igralci in komiki jih je očitno največ, a pri nas to nikakor ni pravilo.
Branko Čakarmiš: Predvsem je to povezano s tipom oddaj. Pomembno je imeti nekoga, ki se zna odzivati, se znajde v improvizaciji in je verbalno močen.
Na televiziji morajo moški biti predvsem šarmantni, ženske pa lepe. Stereotip ali resnica?
Mario Galunič: Seveda je stereotip, včasih drži, včasih tudi ne. Je pa tudi res, da kamere ljubijo mlade in lepe ljudi. S tem ni nič narobe. Če pa se videz pokrije še z vsebino, z notranjim bogastvom, pa smo sploh zadovoljni.
Branko Čakarmiš: Za oboje velja, da morajo biti šarmantni, sproščeni in predvsem avtentični, saj kamera rada izda, kako se v resnici počutimo. Zato moramo ustvariti okolje, v katerem je voditelj tak, kot je, da se gledalci lahko z njim resnično poistovetijo.
Mladih in kreativnih ljudi je veliko, a ne dobijo niti priložnosti. Kaj jim priporočate, da bi sploh dobili priložnost na TV?
Mario Galunič: Na zaslonih vidim veliko mladih ljudi, tako da nisem prepričan, da ne dobijo priložnosti. Treba je dobro delati, hoditi na avdicije, pošiljati svoje izdelke, ideje. Do priložnosti se še nekako da priti, a treba jo je zadržati, biti vztrajen in – to zavestno ponavljam – veliko delati. Danes je bolj v ospredju vodilo: čim manj narediti za čim več denarja. V medijih se ta računica pogosto ne izide.
Branko Čakarmiš: Priložnosti je veliko. Smo v zlatem obdobju televizijske produkcije. V naslednjih petih letih je obdobje priložnosti za mlade ustvarjalce, pri katerih pogrešam le vztrajnost in voljo. Čez noč in brez dobre ekipe se na televiziji namreč ne da nič narediti. Serija V dvoje na Voyo je dokaz, kako je mlada ekipa izkoristila priložnost. Mlade ustvarjalce pa pozivam, da se oglasijo. Moja vrata so vedno odprta za nove ideje.
Kaj pa si na televiziji najraje ogledate?
Mario Galunič: Sam na televiziji gledam predvsem oddaje razvedrilnega žanra vseh televizij, prav tako tuje oddaje, da sem na tekočem s trendi. In potem ostane še nekaj časa za najboljše serije.
Branko Čakarmiš: Sam najraje gledam dokumentarne oddaje in šport.
Resničnostni šovi so v polnem razcvetu. Se vam zdi, da so glede na številnost sploh še lahko kakovostni?
Mario Galunič: Na TV Slovenija resničnostnih šovov ni in mnenje o njih prepuščam kolegu komercialnih televizij.
Branko Čakarmiš: Še veliko je slave željnih ljudi, gledalce pa vloga voajerjev zabava, zato šovi ne bodo izginili, ampak se zgolj preobrazili v drugo obliko. Vse televizijske postaje iščemo nov, drugačen, drzen resničnostni format.
Zakaj imamo v našem televizijskem prostoru vse več licenčnih oddaj?
Mario Galunič: Živimo v obdobju televizijskih formatov, tako danes deluje televizijski svet na javnih in zasebnih televizijah. Z nakupom formata narediš veliko bližnjico in minimaliziraš tveganje, da bo oddaja neuspešna. Pridobiš znanje, izkušnje, preverjeno formulo, svetovanje, nadzor in še in še. Redke so televizije, ki zmorejo oblikovati svoje razvojne oddelke in razvijati najzahtevnejše formate kar doma. Seveda pa je nujno, da vsak program ohrani tudi lastno kreativnost in da je večina oddaj plod lastnega znanja. Tudi pri nas je tako.
Branko Čakarmiš: Domačih licenčnih oddaj ni, ker manjka idej za zabavni program, predvsem tisti, ki je primeren za osrednji večerni čas. Dobimo veliko predlogov predvsem za magazinske formate, a nas ne zanimajo. Na drugi strani pa so licenčne oddaje preverjene, lahko jih prilagodimo potrebam slovenskega gledalca in so produkcijsko že izdelane.
Kakšna je po vašem mnenju prihodnost televizije?
Mario Galunič: Televizija se postopoma spreminja že nekaj let, morda ne tako hitro, kot so nekateri napovedovali, ostaja močan in pomemben medij, ki pa mora računati na mlajše brate in sestre. Del vsebin se seli na splet, na tablice in telefone, mislim, da lahko vse te pojavne oblike dobro živijo druga ob drugi in da je ta razvoj treba izkoristiti in ga obrniti v svojo korist.
Branko Čakarmiš: Prihodnost televizijskih vsebin je bleščeča, sploh kar zadeva domače vsebine. Prihaja zlato obdobje ustvarjanja. Če bi imel spet 20 let, bi energijo in strast vložil v produkcijo televizijskih vsebin.
Če bi lahko na TV spremenili eno stvar, kaj bi to bilo?
Mario Galunič: Zagotovo imajo isto željo vsi uredniki: več denarja za program, več oddaj, motiviranih sodelavcev, navdušenih gledalcev, odmevnih dogodkov, dobrih odnosov v uredništvu. Ste rekli eno? Ne morem vam ugoditi, s televizijo je povezanih preveč mojih želja.
Branko Čakarmiš: Rad bi delal silvestrski program v živo, ker je to čisto poseben izziv.
Besedilo: Tjaša Platovšek // Fotografije: Žiga Culiberg, Pro Plus arhiv