Branko Gradišnik o evoluciji, številu otrok, EMŠO in kopici malih živalih!

Takšna in drugačna.

Žanrsko raznovrstna besedila Gradišnikove knjige Evolucija za rejce ljubiteljev malih živali so namreč razvrščena glede na položaj nastopajoče vrste na 'drevesu življenja' - od virusov v uvodnih Navodilih za uporabo človeka pa do Krpanove kobile v skoraj sklepnem Tinpanu. Niz v knjigo ujetih besedil, ki so nastajala in se spreminjala tokom štirih desetletij, pa na vseh mogočih nivojih razkriva tudi evolucijo avtorja samega. Ali povedano z besedami založnika: 'V globinah pod površjem domislice se v epifaničnih pobliskih kaže evolucija avtorja in njegovega pisanja od umetnega k življenjskemu, od izmišljanja k izpovedovanju, od pozerstva v prostodušnost.'

Gradišnikova Evolucija (in z njo evolucija) se zato bere kot napeta pustolovščina, ki jo na poti k avtentičnosti neprestano pretresajo raznovrstne mutacije (in z njimi za evolucijo nujne preobrazbe). In rezultat tega dolgoletnega procesa je življenje, kot ga poznamo danes, in je današnji Branko Gradišnik, 0701951500478, 66, 175, 68, bp, 4, 4, 5, 26 (avtorjevo ime, EMŠO, starost, višina, teža, zdravstveno stanje, število otrok, število vnukov/vnukinj, število psov v družini, število objavljenih knjig).

V prigodah, ki jih v svoji novi knjigi opisuje Branko Gradišnik, imajo osrednjo vlogo resda virusi, klopi, čebela (in čebula), pa pikapolonice, sloni, mačke in za cel trop psov, a se ti tekom anekdotnega pripovedovanja vedno pojavljajo v razmerju do njega samega, njegovih prijateljev, znancev in bližnjih. Vse skupaj – od živali, ki so uporabljene kot rdeča nit in se v pisanju pojavljajo kot del drugih dogodkov in poti – v celoto povezuje zorenje v času in prostoru avtorja samega, skupaj z evolucijo ne le avtorja, ampak tudi njegovih najbolj pomembnih odnosov z drugimi, tako ljudi kot živali.

»Moja knjiga ni nastala kot plod kakih načrtnih prizadevanj, res pa je, da so živali, predvsem konji, predvsem tovorni, ki so v tistih časih posebno zjutraj še kopitljali mimo naših oken na Cankarjevi, deležni moje strastne pozornosti že od tretjega leta, ko sem jih začel risati pod okroglo mizo v tatekovi delovni sobi. Le malo pozneje sem z največjim užitkom prebiral živalske zgodbe, najprej v bajkah in pravljicah,« je svojo zgodnjo navezo s svetom živali, za katere je ob priliki dejal, da ljudi 'ne človečijo, temveč jih živalijo' (mišljeno, da jih normalizirajo in zdravijo napuha nekakšne nadvrste), zapisal že uvodnem poglavju in nekaj kasneje iskrivo (in tako zelo v lastnem slogu) dodal: »Morda še zanimivejša živalska vrsta, ki se v teh tekstih ne glede na temo pogosto pojavlja, je homo sapiens, podvrsta homo sapiens demens gradishnikiensis.«

In podvrsta demens gradishnikiensis se je tekom svojega življenja srečala z zares številno plejado najrazličnejših bitij, ki nam jih ima ponuditi evolucija, a je svojo izjemno srečo, da je sploh lahko bil stičišče vseh teh srečanj, resnično ozavestil za svojo vrsto značilno pozno.

»Vsak med nami je plod steka neverjetno ugodnih naključij, ki so omogočila, da so prav vsi naši predniki, odkar so nastale prve evkariotične celice, vsak zase in zapored – z delitvijo ali s spolno združitvijo – poskrbeli za nastanek in ohranitev istega svojega potomca, ki je potem naslednji v liniji naših prednikov,« piše v poglavju Ixodes ricinus, v katerem eno osrednjih mest v odnosu z demens gradishnikiensis najdejo koloradski hrošči, muhe, mravlje in klopinje.

»Že samo spričo teh dejstev – da ne govorim o matematično skoraj neskončno neverjetnem naključju, da si je izmed trilijard semenčic našla pot do edinega ustreznega jajčeca vselej tista, ki je bila edina možna in dejanska naša prednica – bi človek pri zdravi pameti moral občutiti neizmerno začudenje in hvaležnost ob daru lastnega življenja, ne pa da se vsaja nad podražitvijo žetona v ljubljanskem mestnem prometu,« je bil nato še duhovito jasen in pronicljiv.

Naj vas po vsem zapisanem za branje navdušimo kar z naslednjim duhovitim in kasneje osebno izpovednim odlomkom iz knjige Evolucija za rejce ljubiteljev malih živali.

Takole začne ...

• »Psi so zelo drugačni. Treba jih je res grozno mrcvariti, da se umaknejo vase. Na splošno jih ni prav nič sram izkazovanja čustev, kakor lepo ponazarja znana šala, v kateri pes igra poker, njegov lastnik, ki stoji ob strani, pa skromno zavrača pohvalo: 'Za zdaj mu dobro gre, ampak počakajte, da pogruntajo, pri kakšnih kartah začne mahati z repom ...'«

... in nadaljuje.

• »V otroštvu in v mladosti sem se jih bolestno bal – nekoč sem tudi sam pokazal svoje slabištvo, ko sem se pred divjim psom skril za trebuh noseče tedanje žene, in ni rečeno, da ni bil to tisti prvi kamenček, ki je sprožil počasni plaz, pod katerim se je zadušil najin zakon – pa tudi še pozneje jih dolgo nisem vzljubil, samo nelagodno premirje sem vzpostavil z njimi, kajti vsi moji otroci zapored so silili v pasjo družbo, ki je bila v takratnem Tivoliju tako rekoč neogibna. Stisnil sem torej zobe in strah se je nazadnje razgubil, saj se nikoli ni nič slabega zgodilo.«

Ne spreglejte!

Gradišnikova knjiga, ki vam jo na tem mestu priporočamo v branje, je zgolj ena od sedmih leposlovnih novosti, ki so pri Cankarjevi založbi izšle v preteklih tednih. Več o njih si lahko preberete na spletni strani emka.si, kjer jih lahko tudi virtualno prelistate.

Napisala: Nataša Zupanc, foto: profimedia, emka.si

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol