Dušan Čater bi bil brez pisanja gozdar ali mizar

V romanu (izdala ga je založba Beletrina) se prepletata zgodbi deda, ki je kot mornar preplul svetovna morja, in njegovega najstniškega vnuka. Ta življenje pokojnega deda spoznava tudi skozi njegove dnevniške zapise. Čater sicer ni mornar in ne živi na morju, vendar nam je v pogovoru zaupal, da je roman Ekstradeviško njegov obračun z otroštvom in mladostjo.

Preživljate se s pisanjem. Kdaj ste začeli?

V srednji šoli sem napisal svoj prvi roman, vsaj jaz sem temu tako rekel. Na približno 50 tipkanih straneh sem popisal zgodbo glasbene skupine Lynyrd Skynyrd, knjigo pa sem tudi sam oblikoval. Napake v besedilu sem popravljal z 'edigsom', naredil sem naslovnico s fotografijo benda in dodal celo ročno narejeno nalepko DZS. Tipkal sem na enega od pisalnih strojev, ki smo jih imeli vedno doma, saj je bil oče finomehanik in jih je popravljal. Kot otrok sem se z njimi igral in pozneje začel z njimi tudi pisati. Tudi prvo zgodbo sem natipkal na enega teh strojev. Pravzaprav so na ta način nastale moje prve tri zgodbe.

Imate še spravljeno to svojo prvo knjigo, če ji lahko tako rečemo?

Seveda jo imam.

Se spomnite svojega prvega zaslužka?

Ko sem prišel študirat v Ljubljano, sem začel za Dnevnik pisati vinjete. Iz tega sem hotel narediti knjigo, zato sem zgodbo ponudil založbi Miheljak, kjer so me zavrnili. Potem smo nekoč pozneje v družbi sedeli skupaj z Davidom Tasićem, ki je imel založbo Karantanija. Vprašal je mojega brata, ali pozna kakšnega mladega avtorja. On pa mu je rekel: “Poleg tebe sedi.” In tako je Karantanija objavila zbirko zgodb Flash Royal, hkrati pa me je Tasić vzel za urednika. Na tem položaju sem ostal sedem let, potem sva se razšla zaradi različnih prepričanj.

Ste zelo plodovit pisatelj, poleg romanov in zgodb pišete tudi scenarije. Kako gre to, pišete več del naenkrat?

Kje pa, ko delam en projekt, drugi stoji, četudi sem ga morda že začel. Ne morem dopoldne pisati romana, zvečer pa scenarija, pisanje je zame težaško delo. Scenariji za filme in nadaljevanke, ki jih pišem zadnja leta, mi ponujajo priložnost, da si malo oddahnem od literature in od vsega dogajanja okoli nje. Pisanje scenarijev je namreč bolj obrt kot umetnost. Vendar se tudi tega naveličaš. Tako sem se romana B52 lotil, ko sem imel poln kufer scenaristike, hotel sem napisati zgodbo, kakršno bi rad sam bral. Ni bila sicer dobro sprejeta v literarnih krogih, meni pa je všeč, ker je brezkompromisna in pankerska. A če se vrnem k scenaristiki: da ti obrtno znanje, tako da mi zdaj tudi romani niso več taka muka kot nekoč.

Muka?

Ja, mislim, da je nočna mora vseh piscev sesti za računalnik in se zagledati v prazen zaslon. Moram pa povedati, da mi je bilo zadnji roman Ekstradeviško po dolgem času fino pisati. Čeprav je nastajal dolgo, prvo verzijo sem namreč napisal pred petimi leti, je potem vse stalo, sem zdaj potreboval leto in pol, da sem ga končal.

Kaj vas potem rešuje? Rutina in disciplina?

Težko rečem, ko me priganjajo roki, vidim vse drugo delo - na vrtu na primer presajam drevje, čeprav to ni potrebno, enkrat sem ustvarjal kipe, ki sem jih pozneje celo razstavljal v Celju.

Imate svoj vrt?

Z družino živim v hiši z manjšim vrtom. Ne bom ravno rekel, da vrtnarim, vendar pridelujem zelišča in kakšno zelenjavo, denimo čili. Čeprav sem mestni človek, imam rad to delo, ki mi ni tuje. Prva leta otroštva sem veliko časa preživel v naravi, na deželi pri stari mami, kjer sem med drugim pasel prašiče in kure.

Bi počeli kaj v zvezi z naravo, če ne bi pisali?

Ja, bil bi gozdar ali mizar.

V novem romanu Ekstradeviško ste za enega glavnih likov izbrali 17-letnika, čeprav ne gre za mladinski roman. Kako to?

Lahko bi tekel, da je Ekstradeviško moj obračun z otroštvom in mladostjo, oba glavna lika, vnuk in ded, pa sta na neki način moj alter ego.

Naslov bi lahko bil nekoliko žgečkljiv, kako ste ga izbrali?

V igri sem imel pet delovnih naslovov, pa mi nobeden ni sedel. Potem sem enkrat, v procesu pisanja, slučajno prijel v roke steklenico oljčnega olja. In sem ga imel.

Zgodba se vrti tudi okoli družinskih skrivnosti. Zakaj nas te tako privlačijo?

Družina je prvo okolje, v katero smo postavljeni. Mene sicer nikoli ni zanimalo družinsko drevo, ga je pa raziskoval moj brat. Ko se mi je rodil otrok, pa se je tudi v meni začelo zbujati zanimanje za družinsko zgodovino in skrivnosti. Vznemirljivo je na primer, da ti foter nekaj pove, česar ti ni upal, dokler je bila mama živa. Ampak mislim, da so pri nas te skrivnosti povezane predvsem s sramoto, češ, kaj bodo ljudje rekli. Meni je mati vedno govorila, kakšne luknjaste štumfe imam. Odgovoril sem ji, da se to tako ali tako ne vidi iz čevljev, ona pa je vedno pripomnila: “Ja, kaj pa, če se ti kaj zgodi?”

No, tudi v naši družini je prišla na dan ena takšna skrivnost, ko je umrl stari oče. Takrat je moja mati, pri svojih šestdesetih, izvedela, da ima polsestro. Preostalim članom družine se je zdelo fino, hoteli smo jo spoznati, mamo in teto, torej sestre, pa je najbolj skrbelo, kaj bodo na to sramoto rekli ljudje.

Pišete za odrasle, otroke in mladino. Številni ustvarjalci, ne le pisatelji, pravijo, da je za otroke težje delati. Je tudi pri vas tako?

Rad delam preskoke med otroško in odraslo literaturo, vendar se ne strinjam, da je za otroke težje pisati. Zakaj? Vsaka stvar zahteva celega človeka, ne glede na to, ali pišeš roman, kritiko, prošnjo, prevajaš … Ne vem, zakaj bi se moral za otroško pisanje bolj potruditi kot za odraslo. Zame so vsi bralci enakovredni in enako pomembni.

Kako vas zgodbe najdejo oziroma kako jih izbirate?

Vse zgodbe se mi zgodijo naključne. Džehenem je na primer nastal po tistem, ko sem šel za mesec dni v Sarajevo, da bi pisal zgodbo o Bosancu, ki živi v Sloveniji. V Sarajevu sem sicer ostal osem mesecev, ko sem se vrnil, pa je pri nas ravno izšel Vojnovićev roman Čefurji raus!. Videl sem, da pri zgodbi ne bom mogel biti izviren, zato sem se odločil, da bom namesto lika Bosanca uporabil lik Moldavijke, ki pride v Slovenijo in dela kot prostitutka. Iz tega je nato nastala zbirka kratkih zgodb o priseljencih v Sloveniji.

Otroško knjigo Ribamož sem pisal v Venezueli, kjer sva bila z ženo na potovanju. To je bilo v času Huga Chaveza in obtičala sva v neki vasi, niti turisti nismo mogli nikamor. Tam sem napisal zgodbo, pozneje doma pa se je izkazalo, da sva v Venezueli spočela svojo hčerko. Tako sem delo posvetil njej, čeprav to nerad počnem, a to so bile res posebne okoliščine.

Vaš zadnji roman je pravkar izšel, že nastaja kaj novega?

Ne. Vedno, ko končam delo, si sicer rečem, da bom začel takoj pisati naprej, ker moram skrbeti tudi za redni dohodek. A tega nikoli ne uresničim, saj potrebujem nekaj premora. Pisanje me izčrpa. Seveda pa imam načrte. Želim si napisati dramo, s tem se ukvarjam že precej časa, berem dramatike, se pripravljam, vendar nimam še ničesar oprijemljivega. Niti ideje, zgodbe, ne vem še, ali hočem biti revolucionaren ali klasičen, blizu mi je recimo Tennessee Williams, saj imajo vsi njegovi liki takšne ali drugačne težave. Vendar nočem nikogar kopirati in hočem pisati dobro. Prijatelj Ivan Perišić, hrvaški pisatelj, s katerim sva približno generacija, mi je enkrat dejal, da mora ves čas pisati, če hoče za seboj pustiti sled, saj nima več veliko časa. Zdelo se mi je smešno, vendar sem pozneje pomislil, da ima vendarle prav. Morda bom napisal še dve ali tri knjige, torej se moram potruditi, da bo vse dobro napisano.

Omenjenega Perišića ste prevajali v slovenščino. So tudi vaša dela prevedena v tuje jezike?

Res je, veliko smo se družili s hrvaškimi pisci in dogovorili smo se, da mi prevajamo njih, oni pa nas. Tako sem sam prevedel več hrvaških knjig, moje pa so prevedene v vse jezike bivših jugoslovanskih republik, pa tudi v druge, v češčino, romunščino, nekaj krajših zgodb pa je izšlo tudi v ameriških antologijah.

Poezija vam ni blizu?

Ne, nekaj malega sem jo pisal le v vojski, takšno ironično. Tako da imam zdaj na svojem pisateljskem seznamu lutkovno igrico, roman, kratke zgodbe, nimam pa še drame. Kar se tiče preostalih stvari, ki naj bi jih človek v življenju opravil, imam otroka, posadil sem drevo, nisem bil na Triglavu, bil pa sem na Špiku. A če se vrnem k pisanju, na odru me še niso igrali in ker nekateri pravijo, da je drama edina prava pisateljska umetnost, pa naj bo, naredim še to.

Napisala In Fotografije: Lena Kreutz

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec