Bruno Šimleša je eden izmed bolj uspešnih (pa tudi bolj prepoznavnih) hrvaških avtorjev. Na policah naših knjižnic in knjigarn lahko sicer najdemo že kar tri njegove knjige, ne nazadnje pa se je zbirki pridružil njegov priročnik Umetnost življenja, s katerim Bruno bralca vodi skozi različna življenjska poglavja z namenom, da bi spoznal, kaj vse je ljubezen in kako lahko iz vsakdana ustvariš umetnino.
Bruno, v Sloveniji pred kratkim predstavili svojo knjigo Umetnost življenja. S prejšnjimi knjigami ste zabeležili veliko uspehov, vaši začetki pa vendar niso bili tako svetli. Če se ne motim, ste pred objavo prve knjige naleteli na veliko 'ne-jev'.
Ko sem pred 16 leti želel objaviti svojo prvo knjigo na Hrvaškem, so me zavrnili prav vsi založniki, češ da je prepametna za neumne bralce. Trdili so, da v tej literaturi uspejo samo knjige v slogu 3 koraki do sreče ali pa Rešite svoje probleme v sedmih dneh in podobno. Na mojo srečo pa so jih moji bralci demantirali, saj so v celotni regiji kupili več kot 100.000 mojih knjig. Osem sem jih izdal zdaj na Hrvaškem, Umetnost življenja pa je tretji slovenski prevod v založbi Mladinske knjige in presrečen sem, da je tudi v Sloveniji knjiga naletela na tako dober odziv bralcev.
Če se vrneva – takrat, ko ste želeli izdati svojo prvo knjigo, ste imeli 20 let, kajne?
Bil sem malce nenavaden otrok, ker sem stalno o nečem razmišljal. Na primer: zakaj odrasli lažejo, če je pa očitno, da si s tem komplicirajo življenje. Ali pa, zakaj eno govorijo in drugo delajo, zakaj jih toliko skrbi o prihodnosti, namesto da bi se ukvarjali s sedanjostjo ... Vse to me je zanimalo. In ker drugih otrok to ni zanimalo – kar je v resnici normalno – sem veliko svojega časa v otroštvu preživel sam.
V knjigi se sicer posvečate vprašanju ljubezni. Ali na ljubezen danes gledate kako drugače, kot ste v preteklosti?
Še vedno mislim, da je ljubezen smisel življenja. Danes na to gledam samo z malce bolj zrelimi očmi, zrel pa je tudi način, kako na to gledam in udejanjim.
Verjetno pa se je to še posebej spremenilo takrat, ko ste postali očka, mar ne?
Številni starši pravijo, da so z rojstvom otrok dobili smisel življenja, razlog, da se zjutraj zbudijo, no, jaz sem imel te razloge že prej. Vedel sem, da je življenje sveto, in želel sem ga maksimalno izkoristiti že prej, preden sem postal tata. Nisem oče, sem tata. In to zelo ponosen tata. Moji hčerki torej ni bilo treba dajati smisla mojemu življenju, ker to tudi ni njena naloga. Mi je pa podarila ljubezen, o kateri nikoli nisem mogel niti sanjati. Ljubezen, ki jo čutim do nje, je tako čista, tako samosvoja in posebna ... moram priznati, da nikoli nisem pričakoval, da bo hčerka tako hitro in tako lahkotno osvojila moje srce.
Knjigo ste sicer posvetili prav hčerki, da bi ji s tem pomagali pripeljati do spoznanja o ljubezni, ki ji bodo pomagale v prihodnje. Se sicer o tem veliko pogovarjata?
Ker ima komaj 7 let in pol, se o ljubezni bolj malo pogovarjava, ji pa ljubezen izkazujem in jo kažem. O ljubezni je v rednici brez veze govoriti, ker živi v naših dejanjih.
Pa kljub temu ... Vam je kdaj namignila, da ji je to, da ste ji posvetili knjigo, v še posebno veselje ali čast?
Iskreno, njej to ne pomeni veliko. Njej je pomembno, da se veliko igramo, da se crkljamo, da jo poslušam in da jo spoštujem. Ti vsakodnevni trenutki štejejo veliko več kot posvetilo v knjigi.
Kaja Milanič