Prebrala sem obe njegovi knjigi, Šola življenja in Ljubeznoslovje, ki sta dostopni v slovenskem jeziku. Videla sem ga na predavanjih, nastopih in v televizijskih oddajah.
Odprt, nasmejan, komunikativen in na trenutke celo glasen. Izvrsten pripovedovalec, ki življenjsko pomembne ideje in resnice pripoveduje skorajda v verzih. Človek, ki uživa v množicah in z ljudmi, kot da brez njih ne more zajeti diha življenja. Ko pa sem sedela z njim, si nisem mogla kaj, da za vsem tem ne bi vsak trenutek bolj izostreno v njem videla 12-letnega tihega dečka, ki sedi daleč stran od drugih in jih zamaknjeno opazuje.
Starejša ko sem, bolj ugotavljam, da ni prav veliko zrelih ljudi. Se motim?
Odrasli smo takrat, ko dopolnimo 18 let ali ko se nekako začne odrasel način življenja. Zreli ljudje pa so tisti, ki znajo živeti, ceniti sebe in druge ljudi. Zreli so tisti, ki znajo izkoriščati svoje priložnosti in potenciale, ki ne živijo za druge, ampak živijo zase, tisti, ki uživajo v svojih življenjskih vlogah, denimo ženska v vlogi matere, moški v vlogi delavca tega in tega podjetja, vendar se zavedajo, da so v prvi vrsti odgovorni za samega sebe. Dobro je, če je zrelih ljudi čedalje več, dobro je, da se odrasli vse bolj zavedajo, da se bodo učili vse življenje, in mednje prištevam tudi sebe. Četudi dobro poznam človeško psiho in imam razmeroma srečno življenje ter delo, ki ga ljubim, družino, ki jo ljubim, prijatelje, s katerimi uživam, se neprenehoma učim.
In delate napake ...
Delam napake, vendar se trudim, da jih ne ponavljam, čeprav je nemogoče, da jih ne bi delal. Dokler si živ, boš zagotovo delal napake. Tisto, za kar se trudim, je, da ne delam napak namerno ali zavestno ali da komu namerno povzročam bolečino. Vendar se zavedam, da bom delal napake, nimam perfekcionističnega uma, ki nam daje misliti, da nimamo pravice do tega, da delamo napake ali kakršne koli napačne korake. Uf, s tem si povzročamo toliko glavobolov in 'srcobolov'!
Kakšni ste v sebi, sami do sebe, ko naredite napako? Zlasti če jo ponovite?
Nekdaj sem se obsojal, krivil, se mentalno bičal, kaznoval, ker sem mislil, da nimam pravice do delanja napak. Bil sem zelo strog do sebe. Danes pa sem razumen; zdravo in modro sprejemam, da je normalno, da včasih delam napake, sicer jih ne delam tako pogosto, kot sem jih prej, pa je tako lažje. Ker če se zaletavam v zid, ko naredim napako, se od nje ne morem ničesar naučiti. Zato jih zdaj izkoristim in se iz njih nekaj naučim. To pa lahko storim zato, ker znam slaviti svoje uspehe. Torej, ljudje, ki si ne znajo oprostiti za napake, so ljudje, ki niso dovolj slavili svojih uspehov. In potem mislijo, da jih napake veliko bolj določajo kot uspehi, zato so prestrogi do sebe. Takšna situacija je pogosta. Zato je veliko bolje in modrejše, če slavimo svoje uspehe, se ukvarjamo z njimi, to, da delamo napake, pa preprosto sprejmemo in se poskušamo izboljšati, jih poskušamo narediti čim manj. Smo ljudje in ljudje grešijo, nismo bogovi. Vendar tisti, ki mislijo, da so bogovi, imajo neke druge težave.
Ljubezen in prijateljstvo. Kje in kdaj bi moral človek potegniti mejo; mislim na kompromise in kompromisarstvo.
Uf, mislim, da si ta tema zasluži poseben članek. Tako kot ni idealnih ljudi, tudi ni idealnih odnosov. Dokler mislimo, da je neki odnos idealen, potem živimo malo v nebesih, ali pa smo zaljubljeni, ali pa je to začetek odnosa in malo idealiziramo. Ljudje pa zelo pogosto pristajajo na kakršne koli odnose, ki ne le da niso idealni, temveč so pod neko mejo minimuma, ki si jo zaslužijo, in takrat govorimo o kompromisarstvu.
Zakaj to počnemo?
Nismo prepričani, da si zaslužimo boljše, opazovali smo svoje starše, ki so imeli še slabše odnose, in se tako tolažimo, češ da imamo vendarle boljši odnos. Ali se tolažimo, da je ta odnos boljši od nekdanjega, od sosedovega, vendar najpogosteje menimo, da si boljšega ne zaslužimo. Oseba, ki se zaveda, da je vredna več, zahteva več. Oseba, ki ni prepričana, koliko je vredna in koliko si zasluži, bo pristala na odnose, ki jo omalovažujejo, tako v prijateljstvu, partnerstvu ali v poslu.
To se sliši zelo preprosto. Pogostokrat si rečemo, čeprav vemo, koliko smo vredni, pa daj še eno priložnost, pa saj je res ubogi, ima veliko bolečine in težav, oprostimo mu. Torej je v realnosti to malo težje storiti.
Dati še eno priložnost – absolutno da! Vendar je problem v tem, da ljudje dajo sto in eno priložnost. Mislim, da je v vsak odnos treba vlagati, vlagati in vlagati. Vse dokler so možnosti, da ta odnos postane kakovostnejši. Vendar, ko spoznamo, da ne moremo imeti kakovostnega odnosa in da si zaslužimo boljšega, potem je modro iti naprej.
Kakšni ste vi v prijateljskih odnosih?
Zelo se bom trudil zanje. Dal bom drugo in tretjo priložnost, dokler menim, da obstaja možnost, da ta odnos lahko uspe. Ko postanem prepričan, da ta odnos ne bo uspel, ko vidim, da kontinuirano dajem več, kot prejemam, da me druga oseba ne ceni in me ne more ceniti, ko vidim, da to ni neka faza v njenem življenju, temveč stalnica, potem sem pripravljen to prerezati in svoj čas ter energijo nameniti nekomu, ki bo to izkoristil. Najslabše je svojo energijo dajati v črno luknjo nekih odnosov. Tako se nikoli ne bo povrnila. Ko so odnosi toksični in nezdravi, mislim, da je bogokletno in ljudokletno metati to energijo. Na Hrvaškem imamo izrek, da mečemo bisere svinjam.
Zakaj toliko ljudi vztraja v nesrečnih partnerskih odnosih? Zdi se, kot da se v štirih letih zaljubimo, poročimo, ustvarimo otroka in se ločimo.
Uff, hitri ste! Mislim, da se ljudje za zakon odločajo zelo neprevidno. V zakon je dobro iti takrat, ko zelo dobro poznaš samega sebe, in ko zelo dobro poznaš svojega partnerja. Dobro je, če imata za seboj nekaj let spoznavanja, nekaj prepirov, vzponov in padcev. Ko mislim spoznavanja, ne mislim na leta zveze, ampak na leta spoznavanja! Da imaš pogum biti odprt in iskren, ker če ne moreš biti svoj z nekom, mislim, da je to pametneje spoznati po 15 tednih kot po 15 letih. Razumem, da je tvegano, če si iskren takoj na začetku, in da zato ne boš doživel drugega ali četrtega zmenka z nekom, vendar je to bolje spoznati čim prej. Da lahko gradiš svoje življenje z osebo, s katero si lahko svoj, da ti ni treba igrati. V odnosih se prilagajamo, seveda, vendar se nikakor ne smeš odpovedati temu, kar si. Svojim prepričanjem, navadam, prioritetam, ki jih imaš v življenju. Torej, predstavi sebe v realni luči, vendar se potrudi, da bo ta realna luč čim boljša.
Vendar takih ljudi ni veliko. Če si iskren, nimaš prav veliko prijateljev ...
Točno! Koliko pa jih potrebuješ?
Enega ali dva ...
Ja, to je stvar števila, se strinjam. Strinjam se, da bomo z iskrenostjo in z zahtevanjem tistega, kar si zaslužimo, imeli manj ljudi okoli sebe, vendar bomo imeli večje število ljudi, ki so nam zares blizu. Če želimo pritegniti kup ljudi in z vsemi biti v dobrih odnosih, potem igrajmo. Če pa želimo pritegniti ljudi, s katerimi želimo biti svoji, potem je treba biti pogumen. Strinjam se, če pritegnemo eno ali dve osebi, s katerima smo lahko maksimalno svoji, da je to izjemno življenjsko bogastvo. Sam ne vem, ali imam šest ljudi, s katerimi sem lahko popolnoma svoj. Zagotovo je to moja soproga, res bi bil v krizi, če ne bi bila, in potem imam še dve prijateljici, za vse preostale pa bi moral že razmisliti. Zame je to eno od meril življenjskega bogastva. Za ene sta to avto in hiša, zame pa ljudje, s katerimi sem lahko to, kar sem. Samota v dvoje je pekel.
Ste človek, ki ob sebi vedno potrebuje ljudi, ali znate uživati v samoti?
Sam kar pogosto uživam v samoti. Ljudje me ne doživljajo tako, ker me vidijo na intervjujih, predavanjih, kjer je 500 ljudi, in tako mislijo, da sem stalno obkrožen z ljudmi. Na kavo grem vsako jutro sam. Zrem v daljavo, opazujem sonce, ne poslušam ničesar in nikogar, enostavno sem pol ure sam. Brez mobitela ali česar koli. Zelo rad imam tišino, samoto in to, da sem sam. Pravzaprav sem introvertirana oseba, čeprav se to zdi malce nenavadno. To ne pomeni, da v družbi ne funkcioniram, vendar je zame zelo naravno, da grem sam v hrib in tam ostanem tri ure. Tako kot uživam sam, uživam tudi v trenutkih, ko sem z ljudmi, ko imam promocije svojih knjig, vendar tako zagotovo ne bi zmogel funkcionirati neprenehoma.
Kako vas sprejemajo psihologi?
Večina me dobro sprejema. Z nekaterimi sem v prijateljskem odnosu, z drugimi v profesionalnem, nekateri so malce ljubosumni. Sam sem sociolog. Zadnjo mojo knjigo je predstavila predstojnica Katedre za psihologijo na Filozofski fakulteti v Zagrebu. Ona mi je povedala, da nekateri njeni kolegi prav čakajo, da bi se kje zmotil ali kaj takega rekel, da bi me dobili, pa ne najdejo ničesar.
Nekaterim področje popularne psihologije, kamor uvrščajo vaše knjige, ni všeč. Tudi nekaterim novinarjem ne.
Ko pišeš takšno literaturo, velikokrat slišiš, kako preveč poenostavljaš življenje, vendar to trdijo ljudje, ki mojih knjig niso prebrali. Moje knjige v to kategorijo ne spadajo, vendar imajo ljudje veliko predsodkov do takih knjig. Radi me dajo v te predalčke, čeprav ne spadam tja, niti si tam ne zaslužim biti. In potem so presenečeni, ko govorijo z menoj. Da nisem aroganten, da sem normalen, da ogromno svojega časa in energije podarjam drugim, in se trudim pomagati, kolikor le lahko v vseh mogočih življenjskih situacijah. Torej, ravno najbolj agresivni so novinarji; vsak od njih je spremenil mišljenje po intervjuju z mano.
Na katerem področju zase menite, da se morate največ naučiti?
Na področju starševstva. Stalno razmišljam, kako naj bom še boljši oče svoji hčerki. Menim, da dobro poznam delovanje otroške psihe, in vem, da si bom pripravljen vzeti veliko časa, da bom čim boljši oče. In kakor se ona stalno razvija, se znova in znova prilagajam. Da ji dam, ker ji želim dati, in to v jeziku, ki ga ona lahko v določenem trenutku razume. Tu se bom stalno učil. Vsake dva ali tri mesece prilagajam svoj pristop in poskušam videti, kako bi jo moral vzgajati. Ker je prekrasna, inteligentna, čudovita in zahtevna. Na tem področju imam stalne izzive. Njej sem tudi prilagodil svoj čas in odpovedal veliko svojih obveznosti. Za to sem se odločil sam. In ves ta čas se učim kar najbolje vložiti svoj čas in biti najboljši v vseh svojih vlogah, kolikor sem le lahko.
Kaj izpolnjuje vas?
Nova spoznanja, ko povežem nekaj, česar prej nisem, to je zame fantastično. Ko sem z nekom na predavanju ali na pogovoru in vidim, da se je prižgala lučka. Lučka v glavi, da se je nekaj povezalo, ali lučka v srcu, da so spoznali, da so vredni več, kot so mislili, da so vredni pred 15 minutami. In potem iz te lučke narediš žar ali ogenj, ki je stalno v tebi, to je fantastično. Vznemirjajo me ideje, ko nekaj abstraktnega, eteričnega in neulovljivega uspeš prenesti do stopnje ideje, ki jo lahko preneseš še drugim ljudem. Zelo me vznemirja smeh moje hčerke. To je nekaj tako zdravega, vseobsegajočega, to je tako resnično, človeško in božansko, da je to neverjetno. To bi lahko poslušal celo večnost. In na neki način verjamem, da bo tako, ampak to je neka druga tema. Ljubezen v vseh mogočih oblikah, ne samo v mojem življenju, temveč na splošno, me lahko vedno fascinira. Nekoč sem v Španiji fotografiral ljubeč starejši par; imela sta 80 let. Nisem si mogel pomagati, zame je bilo to nekaj lepšega, kar sem videl v življenju. Ker redko vidiš starejše ljudi, ki se držijo za roke in si ponujajo to, kar so moje oči videle takrat. Ljubezen v vseh oblikah je tista, ki me lahko vedno vznemiri in izpolni.
besedilo: Damjana Bakarič // fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik