Vsako leto je več tistih, ki v tem času komaj čakamo, da modrina cvetov zasije na rjavordeči podlagi kraške zemlje. Omamen vonj, čarobne barve vijoličastih odtenkov, ples metuljev in čebel in čudovita energija so tisti aduti, ki nas povlečejo na plan, na Kras.
Tokrat smo obiskali Tanjo Arandjelović, ki skupaj z možem Brankom nedaleč od Komna, na slikoviti Bučevi domačiji na Ivanjem Gradu, skrbi za največji nasad sivke pri nas. Pri tem in na sploh pri koordinaciji Festivala sivke na Krasu, ki bo letos že osmi po vrsti in bo kot vsako leto potekal zadnji konec tedna v juniju, skrbi predvsem njun srednji sin Jure, pomagata pa tudi oba sodelavca iz Ekotere.
Kako ste pristali v tem čudovitem kraju?
Dolgo smo živeli v Venezueli, v Caracasu, od koder sem bila službeno poslana v Slovenijo. To je bil čas, ko se je v Venezueli že začelo težje obdobje. Kljub temu pa je mož, ki je imel tam pisarno, po poklicu je arhitekt, ostal, jaz pa sem prišla v Slovenijo s hčerko in prepričanjem, da je to začasno, za štiri leta. Zaradi razmer v Venezueli je naposled dozorela odločitev, da bomo ostali v Sloveniji, predvsem zaradi hčerke.
Leta 2000 je v Slovenijo dokončno prišel tudi mož in začeli smo razmišljati o tem, kje bi se nastanili. Najprej je bila to Ljubljana, kjer smo najeli stanovanje. Moram povedati, da sem bila v Kras zaljubljena že od nekdaj, navsezadnje izviram po mamini strani prav iz teh krajev, moj nono je bil namreč iz Komna. Mož pa je bil kot arhitekt zaljubljen v Toskano in najina želja je bila, da bi kupila staro hišo.
Ob tem pa se nama je utrnilo, zakaj bi hodili v Toskano, če jo imamo na Krasu. Moj dobri prijatelj Gojc (Gojmir Lešnjak, op. a.) je poklical svojega prijatelja Borisa Kobala, ki je to hišo takrat prodajal. Tako sva prišla sem in začela se je prenova, ki je potekala postopoma. Mož, ki ima svojo mizarsko delavnico, jo je seveda obnovil. To zelo rada počneta skupaj z Gojcem, ki ga tovrstno delo tudi zelo zanima.
Kako je pa dozorela ideja, da boste svoj čas posvetili pridelavi sivke?
Po hčerkinem odhodu na študij v tujino sem se za možem, ki je prišel sem prvi, priselila iz Ljubljane na Kras tudi jaz. In začela sem razmišljati, s čim bi se ukvarjala. Biti Ljubljančan na Krasu ni ravno lahko. Ko Kraševec reče Ljubljančan ima to čuden prizvok.Navada je namreč taka, da prišleki običajno tu zgradimo hiše in se zapremo na borjače (kraška dvorišča, op. a.). Sama pa sem si želela spremeniti še nekaj več. Dodati nekaj širši okolici.
Brskala sem po spletu, brskala okrog in kmalu sem ugotovila, da tam, kjer rastejo trta, oljka, ki se je spet vrnila na Kras, in murve, vedno uspeva tudi sivka. Tako smo že naslednjo pomlad zasadili 7.500 sadik sivke, s hrvaškimi sivkarji sem se udeležila tudi izobraževalnega izleta v Provansi in potem se je začelo.
Dejavnost se je hitro začela razvijati. Dobili smo tudi investitorja, ki je danes naš partner v podjetju, kupili smo Novatorjevo hišo, ki je dobila ime po svojem lastniku gospodu Lozeju. V njej smo uredili sušilnico, evropskih sredstev žal nikdar nismo dobili, tako da je to postal resnično velik finančni zalogaj. Stvari smo nekako rešili, sedaj pa pospešeno iščemo investitorja za večji turistični projekt in upamo, da ga bomo letos tudi našli.
Se je pa sivkarstvo v tem času precej razširilo ...
Res je. V tem času so s to dejavnostjo začeli tudi drugje po Krasu, tako da smo ustanovili zadrugo Sivka s Krasa, v katero se je vključilo veliko ljudi. Začeli smo tudi z vzgojo kraških sadik, ki jih po naročilu prodajamo, imamo pa tudi nekaj njiv v Istri.
Kako pa so vas sprejeli vaščani?
Zelo lepo. Nobenih težav nimamo. Že nekaj let z njimi tesno sodelujemo. Ko v času festivala pridejo ljudje na Kras, si želijo popiti tudi kakšen kozarec terana, pojesti rezino pršuta, kozji sir, tako da smo na festival umestili tudi kmečko tržnico. Povežemo tudi gostince; društvo Planta iz Štanjela tako vsako leto v času festivala organizira pripravo določenih jedi v gostilnah, kjer je društvo prisotno, mize pa v tem času krasijo šopki sivke, tako da smo vsi prepleteni med seboj in zelo dobro sodelujemo.
Kakšen Festival sivke na Krasu lahko pričakujemo letos?
Letošnji festival bo prvič potekal v okviru občinskega praznika komenske občine tu na Ivanjem Gradu in občina je temu dogodku namenila tudi dobro finančno podporo. Izdelovali bomo šopke, košarice, venčke ... Z okoliškimi kmeti se bomo povezali tudi tako, da bodo obiskovalci lahko kupili pršut in teran. Letošnji festival bo osmi po vrsti in vsako leto se trudimo, da je program drugačen od tistih v minulih sezonah. Tako lahko že zdaj napovem, da bo v soboto koncert zasedbe Bakalina. Obiskovalcem bo na voljo tudi veliko več stojnic. Novost bo tudi okrogla miza.
Gospod Igor Šoltes, naš evropski poslanec, bo na njej predstavil idejo glede lokalne hrane v vrtcih in šolah. Zgodila naj bi se predvidoma v soboto okrog 16. ure, vendar vam točnega programa še ne morem napovedati. V sušilnici bomo vrteli filme o Krasu, kar smo v preteklosti že organizirali, a bo letos nekoliko drugače. Prvič bodo prišle med nas klekljarke iz Velikega Dola, ki so šele pred kratkim odprle svoje klekljarsko društvo Klinčki in kušinčki, skratka, veliko zanimivega se bo dogajalo. Seveda si bo tudi letos moč ogledati žetev z voli. Skoraj zagotovo bomo gostili tudi igralsko skupino iz Gabrovice, ki bo uprizorila skeč. Ob tem pa nikakor ne smem prezreti ročne in strojne žetve, destilacije in separacije ter seveda tržnice, ki bo zelo bogata.
Delujete tudi s svojo 'kozmetično' blagovno znamko Krasna. Ste jo v zadnjem času nadgradili s čim novim?
Ne. Energija našega zadnjega časa je šla bolj v obstoj kot razvoj. Naj povem, da poleg kozmetičnih izdelkov v okviru druge blagovne znamke, predvsem na festivalih, izdelujemo tudi šopke, aranžmaje, drugačne blazinice za omaro in sveče. Prodajamo tudi sadike, ki pa jih zelo hitro zmanjka. Vsakdo si namreč želi košček tega sveta ob odhodu od nas odnesti s seboj.
Besedilo: Aleksandra Čehovin // Fotografije: Osebni Arhiv, Mateja Jordovič Potočnik, Shutterstock