Televizijska serija Reka ljubezni je prevzela gledalce pred malimi zasloni, kar potrjuje tudi odlična gledanost.
Skrivnosti, avanture in ljubezni pritegnejo in nas ne puščajo ravnodušne. Igralca Voranc Boh in Anja Drnovšek sta nam zaupala, katere so tiste skrivnosti, ki delajo serijo tako zanimivo.
Voranc Boh
Voranc, upodabljate nežnega Blaža Slaka. S kakšnim poslanstvom ste sprejeli vlogo in kako ga doživljate? Imata kaj skupnega?
Na začetku sva imela več skupnega kot zdaj. In mislim, da se bova vse bolj oddaljevala, saj z vsako novo epizodo dobim več materiala, s katerim lahko Blaža oblikujem, on pa dobiva svoj prostor v zgodbi. Blaž je napisan, kakor je napisan, in težko rečem, da sem ga sprejel s poslanstvom. Če bi lahko, bi spremenil kakšne njegove reakcije in dejanja in tako izpolnjeval poslanstvo, če je to danes sploh mogoče ... Zame je lik bolj izziv kot kaj drugega. Nežen, iskren in naiven Blaž mi je na prvi pogled zelo podoben, zato se trudim, da v njem najdem lastnosti, ki jih sebi ne bi nikoli pripisal.
Blaž je precej pod vplivom babice. Kakšen odnos pa imate z babico oz. kako se spominjate svojega otroštva?
Moje otroštvo je bilo super! Polno igre, glasbe, lutk, družabnih iger in potovanj. Srečen sem, da imam še dva stara starša, ki ju imam zelo rad.
Blaž je dober mizar, ki zna izdelovati unikatno pohištvo. Ste tudi sami ročno spretni ali se tega bolj izogibate?
No, izogibam se ne. Če je treba odmašiti odtoke, zamenjati žarnico ali pa zmasirati hrbet, sem vedno na voljo. Ampak za delo z lesom in drugimi materiali pa nisem preveč nadarjen, ne.
Ste srečni v zvezi s plesalko Anjo. Vas podpira in spremlja pri vašem delu?
Mislim, da me ne bi mogla bolj podpirati, saj ima tudi sama veliko dela. Pravzaprav naju oba podpira najin kuža. (smeh)
Ni skrivnost, da ste na svoji igralski poti veliko nastopali za otroke. Kaj vam pomeni delo z najmlajšimi?
Kot najstniku mi je šlo na živce, da igram skoraj samo za otroke, in sem komaj čakal, da bom nastopal pred 'pravim' občinstvom. Danes pa sem vesel, da lahko delim svoje trenutke na odru z otroki, ker so tako zelo iskreni in ekstrovertirani v svojem doživljanju.
S snemanjem serije in vsemi obveznostmi, ki jih imate, ste precej zasedeni. Hodite na vaje v gledališče, opravljate izpite na fakulteti ... Kako vam vse znese in koliko dobre organizacije vse to zahteva?
Ne smem razmišljati, kaj vse me še čaka, ampak grem počasi iz dneva v dan. Pomembno je, da se ne prehitevam. Če sem na snemanju in razmišljam o vaji, ki sledi, bi bil neuporaben.
Časa za prijatelje je bolj malo, sem pa nekje zasledila, da zato odlično kuhate. Nam zaupate, kateri recept je vaš najljubši in v katerem ste dobri?
(smeh) Kje ste pa to slišali? Najbolje in najljubše mi je pripravljati lazanjo in toaste s sirom, jajcem in tunino. Tudi pri cedeviti sem zelo pozoren na odmerek ... Goste vedno vprašam: "Sladko ali manj sladko?'' (smeh).
Kako pa z Anjo izkoristita proste trenutke?
Počivava.
Kako potekajo priprave na vaše snemalne dni za Reko ljubezni in kako se znajdete pred kamero?
Pred kamero se znajdem čedalje bolje. Ampak še vedno opazim napake, ko se gledam na zaslonu. Želim si, da bi ob vsem snemanju bil še čas za vaje, igro pred kamero in vadenje specifičnih prizorov. Ampak pri tako obsežnem materialu, kot je pri Reki ljubezni, za to žal ni časa. Zato se pripravljam doma, sam, s tekstom. Prizor pa se popravi, postavi in posname na snemanju.
Zakoni gledališke igre so drugačni od tega, kar pričakuje televizija. Kako ste se privadili na to vrsto igranja?
Se še privajam in upam, da bom imel še več možnosti.
Na odru lahko vlogo, ki jo igrate, z vsako predstavo izboljšate, kaj dodate. V seriji pa se dnevno spreminjajo teksti, dejanja ... Kaj to pomeni za igralca, predvsem glede učenja besedila?
Veliko bolj se moram zanašati na svojo intuicijo in celotno ekipo. Na odru prej ali slej začnem s soigralci 'plavati' v predstavi. To so najboljši trenutki na odru. Mislim, da na snemanju Reke tega žal nikoli ne bo ... Velikokrat moram zaradi pomanjkanja časa zelo racionalno in matematično pristopiti k vlogi.
Koliko naporna so takšna snemanja? In kako prilagodite svoje delo temu? Ste druge projekte postavili v tem obdobju na stran?
Snemanja znajo biti kar naporna, ja, ampak to vprašanje bi morali postaviti tehnični ekipi, ker so tam vsak snemalni dan po 12 ur na dan. Delo pa na srečo lahko prilagodim. Seveda so težave in vedno bodo. Tudi ko snemanja ni. Ampak na srečo imam okoli sebe ljudi, ki razumejo snemanje in umetniški poklic. Za zdaj pa nimam drugih projektov, le predstave v Lutkovnem in snemanja.
V enem dnevu se posname veliko različnih scen. Se morda spomnite kakšnega zanimivega trenutka iz snemalnega dneva?
Seveda. Enkrat sem zaspal na akcijo. Moral bi priti iz Blaževe sobe v dnevno sobo. In med čakanjem sem zaspal na postelji ... (smeh)
Anja Drnovšek
Anja, v seriji Usodno vino ste igrali neusmiljeno primarijko Rebeko. Kako ste se zdaj navadili na novo serijo in nove izzive?
Glede na to, da je ekipa za kamerami skoraj ista, skoraj nisem imela občutka, da smo spremenili serijo! Za serijo sem nekako vedela, da bo zelo priljubljena, meni pa je bilo rečeno, da bom imela precej manj snemalnih dni kot v Usodnem vinu, tako da sem se predvsem privajala na zaslužene počitnice.
Igralci se navadno poistovetite z vlogo in jo prevzamete nase. Kako ste pustili za sabo Rebeko in zakorakali v novo vlogo?
Poslali so me k frizerju in Nataša je bila tu. (smeh) Vsaka nova vloga, ki jo dobim, me neizmerno zanima, ampak pri takšnem sistemu dela in temu žanru pač nikoli do konca ne veš, kdo zares je vloga. Če me je Rebeka kaj naučila, je bilo: pusti se presenetiti. Vedela sem, da bo tudi Nataša tista, ki bo mešala štrene, ampak iskreno rečeno, to mi je okej. Je bolj zabavno, kar se snemanja tiče. Tako da ... se prepustim. In vloga zraste sama.
Kakšna je bila izkušnja s snemanjem Usodnega vina in kako ste se zdaj znašli v Reki ljubezni?
Kot rečeno, precej podobne občutke imam. Ekipa je zelo podobna, nekateri sodelavci so isti kot pri prejšnji nadaljevanki, tako da se počutim precej domače. Z novimi soigralci smo se zelo lepo ujeli, Pišek je bil celo moj sošolec. Vsi ti lepi odnosi s sodelavci, to je tisto, kar dela izkušnjo lepo. Lepo je. Tudi ko je naporno.
S televizijskimi serijami imate kar nekaj izkušenj. Od serije Lepo je biti sosed do zdajšnje serije. Kako pa je z delom v gledališču? Koliko izziva vam da delo na odrskih deskah?
Delo na odru je seveda drugačno, z odrom imamo igralci stik že vse od akademije, kjer je več poudarka tudi na odrski igri. Iskreno povem, da še vedno iščem izkušnje pred kamero tako ali drugače, ker imam občutek, da še vedno nič ne znam. Kje je večji izziv? Ne vem. Če bi zdaj celo leto samo snemala in snemala, potem bi mi bil večji izziv vsekakor stopiti nazaj na oder. Igralec potrebuje vajo, trening, če ima priložnost na odru in pred kamero, je srečen igralec.
Gledališče daje veliko bolj pristen stik med igralcem in gledalcem. Občinstvo vam je bližje kot gledalci pred malimi zasloni. Kako ga doživljate sami?
Gledalci dihajo s predstavo in obrnjeno. Če je občinstvo odzivno (recimo pri komedijah), pozorno, da spremlja predstavo, je seveda lažje igrati. Mogoče lahko celo rečem, da takrat dobi moja igra smisel.
Kako usklajujete delo v serijah in delo v gledališču? Vam ostane še kaj prostega časa za zasebno življenje?
Ostane, ostane! Si ga izborim. Ko sem skoraj pregorela od vsega tega skakanja naokoli, sem ugotovila, da je to konstantno garanje popoln nesmisel. Kaj mi bodo vse te vloge in obilo dela, če bom na koncu bolna in slabe volje? Počasi spoznavam, kar mi pravijo starejši kolegi, ki jih občudujem: biti igralec je tek na dolge proge. Imej potrpljenje. Predvsem si želim, da mi moj poklic ne bo nikoli postal samoumeven ali v breme. Igralci se že na splošno bojimo zavračati projekte, ker nas je strah, da nas potem kar ne bo več nobeden poklical in bomo brez dela. Jaz si želim delati, želim pa si tudi živeti.
Nam morda lahko zaupate kakšno skrivnost, ki bo presenetila gledalce, ali morda kakšen zanimiv trenutek s snemanja, ki je tudi pri vas pustil velik pečat?
Če vam izdam, potem ne bo več zanimivo spremljati. Izdam vam lahko le to, da bo zelo zanimivo. (smeh)VORANC BOH
Voranc, upodabljate nežnega Blaža Slaka. S kakšnim poslanstvom ste sprejeli vlogo in kako ga doživljate? Imata kaj skupnega?
Na začetku sva imela več skupnega kot zdaj. In mislim, da se bova vse bolj oddaljevala, saj z vsako novo epizodo dobim več materiala, s katerim lahko Blaža oblikujem, on pa dobiva svoj prostor v zgodbi. Blaž je napisan, kakor je napisan, in težko rečem, da sem ga sprejel s poslanstvom. Če bi lahko, bi spremenil kakšne njegove reakcije in dejanja in tako izpolnjeval poslanstvo, če je to danes sploh mogoče ... Zame je lik bolj izziv kot kaj drugega. Nežen, iskren in naiven Blaž mi je na prvi pogled zelo podoben, zato se trudim, da v njem najdem lastnosti, ki jih sebi ne bi nikoli pripisal.
Blaž je precej pod vplivom babice. Kakšen odnos pa imate z babico oz. kako se spominjate svojega otroštva?
Moje otroštvo je bilo super! Polno igre, glasbe, lutk, družabnih iger in potovanj. Srečen sem, da imam še dva stara starša, ki ju imam zelo rad.
Blaž je dober mizar, ki zna izdelovati unikatno pohištvo. Ste tudi sami ročno spretni ali se tega bolj izogibate?
No, izogibam se ne. Če je treba odmašiti odtoke, zamenjati žarnico ali pa zmasirati hrbet, sem vedno na voljo. Ampak za delo z lesom in drugimi materiali pa nisem preveč nadarjen, ne.
Ste srečni v zvezi s plesalko Anjo. Vas podpira in spremlja pri vašem delu?
Mislim, da me ne bi mogla bolj podpirati, saj ima tudi sama veliko dela. Pravzaprav naju oba podpira najin kuža. (smeh)
Ni skrivnost, da ste na svoji igralski poti veliko nastopali za otroke. Kaj vam pomeni delo z najmlajšimi?
Kot najstniku mi je šlo na živce, da igram skoraj samo za otroke, in sem komaj čakal, da bom nastopal pred 'pravim' občinstvom. Danes pa sem vesel, da lahko delim svoje trenutke na odru z otroki, ker so tako zelo iskreni in ekstrovertirani v svojem doživljanju.
S snemanjem serije in vsemi obveznostmi, ki jih imate, ste precej zasedeni. Hodite na vaje v gledališče, opravljate izpite na fakulteti ... Kako vam vse znese in koliko dobre organizacije vse to zahteva?
Ne smem razmišljati, kaj vse me še čaka, ampak grem počasi iz dneva v dan. Pomembno je, da se ne prehitevam. Če sem na snemanju in razmišljam o vaji, ki sledi, bi bil neuporaben.
Časa za prijatelje je bolj malo, sem pa nekje zasledila, da zato odlično kuhate. Nam zaupate, kateri recept je vaš najljubši in v katerem ste dobri?
(smeh) Kje ste pa to slišali? Najbolje in najljubše mi je pripravljati lazanjo in toaste s sirom, jajcem in tunino. Tudi pri cedeviti sem zelo pozoren na odmerek ... Goste vedno vprašam: "Sladko ali manj sladko?'' (smeh).
Kako pa z Anjo izkoristita proste trenutke?
Počivava.
Kako potekajo priprave na vaše snemalne dni za Reko ljubezni in kako se znajdete pred kamero?
Pred kamero se znajdem čedalje bolje. Ampak še vedno opazim napake, ko se gledam na zaslonu. Želim si, da bi ob vsem snemanju bil še čas za vaje, igro pred kamero in vadenje specifičnih prizorov. Ampak pri tako obsežnem materialu, kot je pri Reki ljubezni, za to žal ni časa. Zato se pripravljam doma, sam, s tekstom. Prizor pa se popravi, postavi in posname na snemanju.
Zakoni gledališke igre so drugačni od tega, kar pričakuje televizija. Kako ste se privadili na to vrsto igranja?
Se še privajam in upam, da bom imel še več možnosti.
Na odru lahko vlogo, ki jo igrate, z vsako predstavo izboljšate, kaj dodate. V seriji pa se dnevno spreminjajo teksti, dejanja ... Kaj to pomeni za igralca, predvsem glede učenja besedila?
Veliko bolj se moram zanašati na svojo intuicijo in celotno ekipo. Na odru prej ali slej začnem s soigralci 'plavati' v predstavi. To so najboljši trenutki na odru. Mislim, da na snemanju Reke tega žal nikoli ne bo ... Velikokrat moram zaradi pomanjkanja časa zelo racionalno in matematično pristopiti k vlogi.
Koliko naporna so takšna snemanja? In kako prilagodite svoje delo temu? Ste druge projekte postavili v tem obdobju na stran?
Snemanja znajo biti kar naporna, ja, ampak to vprašanje bi morali postaviti tehnični ekipi, ker so tam vsak snemalni dan po 12 ur na dan. Delo pa na srečo lahko prilagodim. Seveda so težave in vedno bodo. Tudi ko snemanja ni. Ampak na srečo imam okoli sebe ljudi, ki razumejo snemanje in umetniški poklic. Za zdaj pa nimam drugih projektov, le predstave v Lutkovnem in snemanja.
V enem dnevu se posname veliko različnih scen. Se morda spomnite kakšnega zanimivega trenutka iz snemalnega dneva?
Seveda. Enkrat sem zaspal na akcijo. Moral bi priti iz Blaževe sobe v dnevno sobo. In med čakanjem sem zaspal na postelji ... (smeh)
Anja Drnovšek
Anja, v seriji Usodno vino ste igrali neusmiljeno primarijko Rebeko. Kako ste se zdaj navadili na novo serijo in nove izzive?
Glede na to, da je ekipa za kamerami skoraj ista, skoraj nisem imela občutka, da smo spremenili serijo! Za serijo sem nekako vedela, da bo zelo priljubljena, meni pa je bilo rečeno, da bom imela precej manj snemalnih dni kot v Usodnem vinu, tako da sem se predvsem privajala na zaslužene počitnice.
Igralci se navadno poistovetite z vlogo in jo prevzamete nase. Kako ste pustili za sabo Rebeko in zakorakali v novo vlogo?
Poslali so me k frizerju in Nataša je bila tu. (smeh) Vsaka nova vloga, ki jo dobim, me neizmerno zanima, ampak pri takšnem sistemu dela in temu žanru pač nikoli do konca ne veš, kdo zares je vloga. Če me je Rebeka kaj naučila, je bilo: pusti se presenetiti. Vedela sem, da bo tudi Nataša tista, ki bo mešala štrene, ampak iskreno rečeno, to mi je okej. Je bolj zabavno, kar se snemanja tiče. Tako da ... se prepustim. In vloga zraste sama.
Kakšna je bila izkušnja s snemanjem Usodnega vina in kako ste se zdaj znašli v Reki ljubezni?
Kot rečeno, precej podobne občutke imam. Ekipa je zelo podobna, nekateri sodelavci so isti kot pri prejšnji nadaljevanki, tako da se počutim precej domače. Z novimi soigralci smo se zelo lepo ujeli, Pišek je bil celo moj sošolec. Vsi ti lepi odnosi s sodelavci, to je tisto, kar dela izkušnjo lepo. Lepo je. Tudi ko je naporno.
S televizijskimi serijami imate kar nekaj izkušenj. Od serije Lepo je biti sosed do zdajšnje serije. Kako pa je z delom v gledališču? Koliko izziva vam da delo na odrskih deskah?
Delo na odru je seveda drugačno, z odrom imamo igralci stik že vse od akademije, kjer je več poudarka tudi na odrski igri. Iskreno povem, da še vedno iščem izkušnje pred kamero tako ali drugače, ker imam občutek, da še vedno nič ne znam. Kje je večji izziv? Ne vem. Če bi zdaj celo leto samo snemala in snemala, potem bi mi bil večji izziv vsekakor stopiti nazaj na oder. Igralec potrebuje vajo, trening, če ima priložnost na odru in pred kamero, je srečen igralec.
Gledališče daje veliko bolj pristen stik med igralcem in gledalcem. Občinstvo vam je bližje kot gledalci pred malimi zasloni. Kako ga doživljate sami?
Gledalci dihajo s predstavo in obrnjeno. Če je občinstvo odzivno (recimo pri komedijah), pozorno, da spremlja predstavo, je seveda lažje igrati. Mogoče lahko celo rečem, da takrat dobi moja igra smisel.
Kako usklajujete delo v serijah in delo v gledališču? Vam ostane še kaj prostega časa za zasebno življenje?
Ostane, ostane! Si ga izborim. Ko sem skoraj pregorela od vsega tega skakanja naokoli, sem ugotovila, da je to konstantno garanje popoln nesmisel. Kaj mi bodo vse te vloge in obilo dela, če bom na koncu bolna in slabe volje? Počasi spoznavam, kar mi pravijo starejši kolegi, ki jih občudujem: biti igralec je tek na dolge proge. Imej potrpljenje. Predvsem si želim, da mi moj poklic ne bo nikoli postal samoumeven ali v breme. Igralci se že na splošno bojimo zavračati projekte, ker nas je strah, da nas potem kar ne bo več nobeden poklical in bomo brez dela. Jaz si želim delati, želim pa si tudi živeti.
Nam morda lahko zaupate kakšno skrivnost, ki bo presenetila gledalce, ali morda kakšen zanimiv trenutek s snemanja, ki je tudi pri vas pustil velik pečat?
Če vam izdam, potem ne bo več zanimivo spremljati. Izdam vam lahko le to, da bo zelo zanimivo. (smeh)
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču