Carl Honore z dejstvi in zgledi proti starizmom: »Bolj star, bolj živ!«

6. 7. 2019
Deli
Carl Honore z dejstvi in zgledi proti starizmom: »Bolj star, bolj živ!« (foto: profimedia)
profimedia

Orson Welles jih je imel komaj 25, ko je naredil kultni film Državljan Kane, Alfred Hitchcock pa je s filmi, kot sta Psiho in Vrtoglavica, zablestel med svojim 59. in 61. letom. Poleg očitne genialnosti in velike ljubezni do filma pa jima je skupno tudi naslednje sporočilo: ’Leta so prav zares zgolj številka’!

»Poskušajmo nove stvari, še posebej tiste, ki se nam zdijo težke. Na staranje je treba pogledati kot na proces odpiranja, ne zapiranja vrat!« je prepričan Carl Honore, z njim pa se strinja tudi Manca Košir, ki je k slovenskemu prevodu knjige Bolj star, bolj nor zapisala iskriv uvodnik, v katerem se najbolj od vsega veseli, da je glas o gibanju zoper predsodkom o staranju z veliko zaostanka vendarle prispel tudi v Slovenijo.

»Biti kreativen, radoveden, ustvarjalen, to! V New Yorku denimo, je vrata odprla Burden Gallery, ki razstavlja in prodaja le dela umetnikov, starih nad šestdeset let. Da ne govorim o številnih modnih agencijah, ki drago prodaja modele, mlade 80, 90 in več let. Ti rastejo v številnih deželah z naglico in visokimi cenami, saj postajajo sivolasi modeli,« med drugim o novih trendih v svetu piše Manca Košir in dodaja: »A je kozmetika Afrodita lani lansirala novo kremo za zrela leta z znano hrvaško manekenko, ki se bliža sedemdesetim, komaj so jo ujeli, saj ima dela v Italiji na pretek. Tudi sijajna modna kreatorka Mateja Benedetti iz Ljubljane misli svojo kolekcijo trajnostne mode v duhu upora zoper onesnaževanje sveta zunaj in znotraj nas lansirati naprej. Ve, kar so ugotovile raziskave, ki jih citira tudi Carl Honore.«

model

In za katere raziskave gre?

Med drugim za tisto, ki je pokazala, da se ljudje, ki se oblačijo v skladu z načelom ’letom primerno’, praviloma tako tudi počutijo in poročajo o več s starostjo povezanih nezgodah in boleznih kot tisti, ki nosijo enaka oblačila kot njihovi mlajši kolegi.

Zanimivo? Takšnih in drugačnih osupljivih izsledkov raziskav v knjigi Carla Honoreja kar mrgoli, vse po vrsti pa naravnost osupljajo in v vseh ozirih opogumljajo.

»En razlog za optimizem leži v dejstvu, da se vedno več ljudi po svetu stara bolj kakovostno in drzno kot kdaj koli poprej. Ljudje pri štiridesetih jadrajo po svetu, se vrnejo med šolske klopi v petdesetih, začenjajo družine, ali odpirajo podjetja v šestdesetih, tečejo maratone pri sedemdesetih, se zaljubljajo pri devetdesetih in ukvarjajo z umetnostjo pri osemdesetih letih. S tem dvigujejo pričakovanja glede vsega, kar lahko počnemo s svojimi daljšimi življenji in hkrati izpodbijajo prepričanje, da je starejša populacija breme.«

Vsi našteti so ne le živ dokaz, da kronološka starost nima več tolikšne moči, da bi nas opredeljevala in omejevala, temveč tudi dokaz za to, da je negativen vidik staranja, v kolikor mu podležemo, le nekaj, kar je doma zgolj v naših glavah.

Živimo namreč v zares neverjetnih časih, ko nas bolj kot to, kdaj smo bili rojeni, opredeljuje to, kako razmišljamo, kako se vidimo, oblačimo, premikamo, potujemo in nenazadnje zabavamo. Trendi v svetu pa kažejo, da prihodnost za vse nas prinaša še več  izbire. Slednjemu bodo botrovali tudi premiki, ki se v družbi pravkar dogajajo. To so premiki k družbi z več raznolikosti in osebne svobode. »Zdaj lahko svojo seksualno orientacijo in spolno identiteto izrazimo na načine, ki so bili še nedolgo nazaj popolnoma nemogoči. Starost je lahko naslednja na seznamu,« je še prepričan Carl Honore.

Razbijanje zastarelih vzorcev mišljenja

Da bi nam kot družbi to uspelo, pa je seveda potrebno začeti najprej pri sebi. Predvsem se je potrebno lotiti privzgojenih mentalnih scenarijev in starih vzorcev mišljenja. Da bi to dosegli, pa moramo najprej razumeti, od kod izhaja naš odpor do staranja in kako je postal tako globoko zakoreninjen, pa tudi, kaj ga pri življenju tako trdovratno ohranja v današnjem času, ko so nam vendarle na voljo številni dokazi, ki starizme postavljajo na laž.

Carl Honore razloge za to med drugim vidi tudi v krvoločnem individualizmu. »Kruta resnica je, da staranje pomeni zanašanje na druge. Lahko gre za popolnoma trivialne zadeve kot upanje, da bodo mlade oči v trgovini namesto nas prebrale drobni tisk. Lahko pomeni, da potrebujemo pomoč pri umivanju ali na stranišču. V vsakem primeru odvisnost od drugih v kulturi, ki časti produktivnost in zanašanje nase, je videti slabo,« in dodaja, da se staranju zoperstavlja tudi moderno potrošništvo: »S prepričanjem, da je novo boljše od starega, podpihuje mantro, da je mladost več vredna. Starost se zdi kot težava, ki se je lahko reši le, če vanjo vložimo veliko časa, denarja in energije. Sporočilo, ki nas z vseh strani jasno in kruto bombardira, se glasi: staranje za zgube, ki se ne trudijo dovolj.«

Pa imajo vsa ta sporočila prav?

Nikakor, trdi avtor, podpirajo pa ga tudi aktualne raziskave in zgledi številnih, ki so sporočila sodobne potrošniške družbe zavrgli kot prazne marnje (kar tudi so).

Med njimi so:

  • John Goodenough

Ko se je leta 1964 kot 23-letni študent fizike vpisal na Univerzo v Čikagu, mu je tamkajšnji profesor navrgel, da je zanj že prepozno, da bi se v tej stroki zapisal v zgodovino. Tri desetletja kasneje, pri svojih 57 letih je Goodenough sodeloval pri razvoju litij-ionske polnilne baterije. In to še zdaleč ni bilo vse. Po 94. rojstnem dnevu leta 2017 je ekipa na Univerzi v Teksasu, pod njegovim vodstvom, razvila novo baterijo, ki je varnejša, bolj vzdržljiva in se hitreje polni.

  • Zhang Yitang

Da so predsodki o starosti doma tudi v matematike, se je lahko prepričal Zhang Yitank, ki mu je leta 2013 uspelo rešiti enega najbolj nadležnih težav v disciplini. Takrat je bil star petdeset let. Torej natančno istih let kot Marina Ratner, ki je s povezovanjem teorije števil in fizike gibanja objektov razvnela svetovne medije, zaradi česar so jo po njeni smrti leta 2017 v matematiki opisovali kot ’eno izmed najboljših primerov, da matematika še zdaleč ni v domeni mladih.«

  • Marlena Vaccaro

Mite o starosti v svetu umetnosti dobro pozna tudi direktorica galerije Carter Burden v New Yorku, zaradi česar od leta 2009 razstavlja in prodaja le dela umetnikov, ki so starejši od 60 let. »Profesionalni umetniki nikoli ne nehamo slikati, v številnih primerih postanemo z leti celo boljši,« je še prepričana Vaccaro, ob čemer ji da prav tudi predsednik britanskih nagrad Turner Prize, za katero so se dolga leta lahko potegovali samo umetniki, ki so bili mlajši od petdesetega leta. Alex Farqhuarson je leta 2017 to mejo umaknil z besedami: »Umetniki lahko doživijo preboj v katerikoli starosti.«

  • Mary Ho

Pri svojih šestdesetih se je Mary Ho odločila slediti svojim dolgoletnim sanjam, da bi se naučila igrati kitaro. Ker ni znala brati notnega zapisa, je vadila akorde, dokler njeni prsti niso zakrvaveli. Sčasoma je usvojila igranje tako na akustično kot električno kitaro. Danes v rojstnem Singapurju pod imenom Babica Mary nastopa na dobrodelnih koncertih, izdala je lasten album, njeni video posnetki na YouTubu pa imajo več milijonov ogledov.

  • David Bowie

David Bowie zagotovo sodi v tisto skupino glasbenikov, v kateri so tudi Leonard Cohen, B. B. King in Johnny Cash. Tudi on je kar naprej tvegal, preizkušal nove zvoke in stile, podiral meje svojega talenta in razumevanja glasbe, iskal načine za prevpraševanje sveta in sebe. Vse, česar se je lotil, mu morda ni najbolje uspelo, nihče pa mu ne more očitati, da ni ostal enako kreativen kot pri dvajsetih. Njegov prvi mjuzikel je bil premierno prikazan le en mesec po njegovi smrti leta 2016, njegov zadnji album Blackstar pa je bil v vseh ozirih izjemno poslovilno darilo.

David Bowie

Več o tem, da smo lahko še kako kreativni tudi v poznejših obdobjih življenja, če s svojim učenjem nadaljujemo, pa tudi o tem, da star pregovor o tem, da se ’starega psa ne da naučiti novih trikov’, v resnici ne drži, in da se je mogoče z večjo mero samodiscipline, dobre presoje in samorefleksije, kot smo jo imeli v mladosti, izmojstriti v marsikateri novi veščini, si lahko preberete v odlični novi knjigi Bolj star, bolj živ.

  • »Dokaz so ljudje, ki so po tridesetem letu postali mojstri v urjenju talenta in učenju novih spretnosti: Andrea Bocelli se je pri 34. letih začel ukvarjati z opernim petjem in Julia Child je bila skoraj 40, ko je prijela za kuhalnico. Vera Wang je v štiridesetih pustila novinarsko kariero in postala modna oblikovalka. Marie Curie se je naučila plavati v petdesetih, Tolstoj je prvič sedel na kolo v svojih šestdesetih. Nobelov nagrajenec, kemik Jens Skou, se je naučil programirati v sedemdesetih. Čelist Pablo Casals je na vprašanje učenca, zakaj pri enaindevetdesetih še vedno vadi, odgovoril: ’Ker napredujem.’«

Toplo priporočamo!

V navdih in ravnanje!

Bolj star bolj živ – Carl Honore

Bolj star, bolj živ – nas nagovarja k radikalnemu ponovnemu premisleku o vsem – vse od izobraževanja, do zdravstva in dela, do kreativnosti, medsebojnih odnosov in politike potrebuje nov pogled. Je navdihujoče branje, ki nam pomaga razumeti staranje kot prednost in ne breme.

bolj star bolj živCarl Honore o tem, kaj si želi spodbuditi pri bralcih svoje knjige: "Da bodo staranje zagledali v povsem novi luči. Da se bodo premaknili od strahu do neke vrste razumevanja in optimizma, ki jim bosta pomagala izkoristiti življenje do same polnosti, pri vsaki starosti. Pravi izziv s katerim se soočamo ni staranje, ampak diskriminacija proti starosti. Moje prve tri knjige so uspele porušiti mit, da je hitreje vedno tudi bolje. Bolj star, bolj živ pa ruši mit, da je mlajše vedno tudi boljše. Prav tako upam, da bom zanetil širše javne razprave o odnosu do staranja. Če naj bi vsi imeli enake možnosti za boljše staranje, potem moramo na novo napisati pravila za vsa področja življenja, od delovnega mesta in izobraževanja, do kreativnosti in vseh socialnih služb ter zdravstva."

Knjiga Bolj star, bolj živ je pred dnevi izšla pri založbi Chiara.

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju