Carmen L. Oven je znana oseba iz literarnega sveta. Po študiju komunikologije se je njeno življenje obrnilo v literarno smer, saj je znana voditeljica literarnih večerov, ki s pozornostjo in nežnostjo vodi goste, da spregovorijo o še ne slišanih stvareh.
Carmen pravi, da nima samo ene knjige, h kateri bi se stalno vračala. "Nimam ene same take knjige. Morda lahko izpostavim Hafisovo in Rumijevo poezijo, kamor se res občasno vračam. Ta dva sta me očarala, kot me je očarala njuna domovina, nekdanja Perzija, del nje je danes Iran. No, saj so tudi druge, ki me pobožajo, spodbudijo. Ker veliko berem, je vsak teden druga. Na polici blizu so pa pogosto knjige Alenke Rebula pa prijatelja Cirila (Zlobca, op. a.) pa kakšen tuj aktualni roman, ki mi ga svetujejo moji načitani knjižni prijatelji." Literarni večeri, ki jih vodi Carmen, so večinoma dobro obiskani. Pa si je predstavljala, da se bo kdaj družila z največjimi mojstri besed pri nas? "Želela sem si, predstavljala si nisem. Sploh se mi je pa dolgo zdelo nemogoče priti do teh malih bogov. Danes vidim vse zelo drugače, zato mojstre in mojstrice besede, s katerimi se mi spletejo poti, spoštujem še precej bolj. Pisateljevanje je čudovito, ni pa lahko delo, kar spoznavam tudi v pogovorih z njimi ... Zraven pa se še učim življenja, ki ga večina njih odlično zna," zamišljeno odgovori Carmen.
Carmen je potem tudi sama stopila na 'drugo stran' in napisala roman z naslovom Sprehajalka gospodovega psa, ki je bil celo razprodan. Bralke in bralci se ji še danes oglašajo s pozitivnimi vtisi, čeprav njenemu prvencu vse literarne kritike niso bile samo naklonjene. V tej knjigi piše tudi o Sinaju in beduinih, kjer je potovala, saj je bil to zanjo navdih za knjigo. "O tem sem veliko govorila, nekako se mi zdi, da je vse to zdaj za mano. Tudi puščava, ki me je dolgo vlekla vase, da sem se vračala in se družila z njenimi ljudmi ter nazadnje napisala tudi roman, me zdaj 'pusti pri miru'. Vedno me je privlačilo tisto, kar je neobičajno za življenje tu ... Življenje tam, v marsičem tudi občutenja tam so bili zame neobičajni, in to me je zanimalo. Poleg tega, da sem tam spletla čudovite prijateljske vezi, sem se počutila mirno in drugače živo. Kljub številnim podobnostim z mojo potjo tja ne gre za avtobiografski roman, želela sem deliti dobro zgodbo in se s tem na svoj način zahvaliti. V romanu pišem tudi o Iranu." Sredi novembra je izšel že njen drugi roman z naslovom Tihotapci miru. In če je v prejšnjem potovala 'navzven', zdaj ostaja doma. Kraj dogajanja je namreč ob morju, kjer so nad izmišljeno pečino staro hišo preuredili v hospic, kamor se glavni junak Teo s kolesom vozi brat ljudem. Roman je izšel pri koprski založbi Libris.
Kot voditeljico literarnih večerov pa je Carmen to jesen in zimo najbolj zaposloval slovenski knjižni sejem, polne roke dela pa bo imela tudi s Tolstojevim letom, ki se bo začelo 25. januarja prihodnje leto. V okviru tega bo Carmen imela cikel pogovornih doživetij, kjer bo šlo za prepletanje Tolstojevega genija z vprašanji sodobne družbe. Sicer pa je Carmen, ki je res polno zaposlena, tudi predavateljica javnega nastopanja. To je njena velika ljubezen, kar se opazi v njenih besedah: "Vodim delavnice, na katerih spoznavamo spretnosti in užitke nastopanja na odru, s poudarkom na povezovanju dogodkov in moderiranju pogovorov. Bistveno se mi zdi, da v udeleženkah in udeležencih vzbudim željo po tem, da bi predrugačili odnos do nastopanja - iz strahu v izziv, iz odpora v sprejemanje, iz majhnega užitka v velikanskega. In to, da se zavejo moči besed. Največ so me naučile lastne izkušnje na odru, pred različnimi občinstvi, na stotinah dogodkov ... Seveda pa je za vsem veliko teoretičnega poglabljanja, tudi sama sem pred leti obiskovala številne retorične delavnice, treninge nevrolingvističnega programiranja, andragoški praktikum in drugo. A stanje na odru in 'učenje v akciji' sta najboljša učitelja."
Napisala Eva Jandl
Fotografije Aleksandra Saša Prelesnik
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
